Life as I know it

Ko sem napisala svoj prvi bloggerski zapis, sem še nosila plašč. V četrtek bom šla domov v gladiatorkah. Če me ne nažulijo.

Kar težko verjamem, da so minili trije mesci. Trije mesci nekega ustaljenega življenja, ki bo spet ubralo novo-staro pot, ko se v četrtek vrnem domov. Še težje pišem in odgovarjam na tisti 'kako je blo', ker je praktično nemogoče povzeti nekaj, kar je blo tako izjemno, obenem pa tako običajno. Pač živel si nekje drugje, ampak si živel. Ponotranjil si vse okrog sebe - ulico svojega novega doma, pot do šole, trgovino, v kateri si nakupoval, vlak, s katerim si se vozil. Ja, saj ni blo nič tako drugačnega. Tudi tu je nebo modro, ko ni sivo. Pač živel si.

Ampak ob misli na vse ljudi, s katerimi sem delila to življenje, me pa popade neka čudna mešanica občutkov. Vedno se najprej zavem, da nekaterih najverjetneje ne bom nikoli več videla. In potem razmišljam naprej, kako noro je dejstvo, da si jih sploh srečal, da se je tvoja črta srečala z njihovimi in da jih kljub njihovi neznatnosti verjetno ne boš nikoli pozabil. Se kdaj vprašaš, kaj vse se mora zgoditi, da se dva človeka srečata?

Sploh otrok se bom rada spominjala. Ta njihova prvinskost in nepreračunljivost sta mi vedno znova v velik navdih. Prav vsak izmed njih je sam svoj lik. Tako mamo takega, ki se z vsakim skrega, ampak ni nikoli nič kriv. Pa takega, ki noro dobro poje in pleše. Pa skupino treh deklic, ki skoz tičijo skupaj. Al pa takega, ki se rad druži s svojo sošolko in s katero živita v namišljenem svetu najljubših knjižnih junakov. Pa tako, ki misli, da je vampirka in najraje od vsega kaže svoje kočnike. Aja, pa tudi takega z avtizmom. 

Z njim sem preživela kar dosti časa, tako da sem ga v tem kratkem času dodobra spoznala. Na začetku sem bila na smrt prestrašena, ker še v življenju nisem srečala avtista. Ne odraslega, kaj šele otroka. Potem, ko sem ga videla, sem se spomnila, da je to bil eden od fantkov, ki mi je ob prvem obisku šole mimogrede stisnil roko in zaželel dobrodošlico na njihovi šoli. Vem, da sem takrat razmišljala, kako čudno, da me sploh ni pogledal v oči. Tudi cel prvi mesec me potem ni. Kasneje pa se je že znalo zgoditi, da se je moj pogled srečal z njegovim, neposredno iz oči v oči, na kar sem zelo ponosna, da mi je uspelo. Neverjetno, kako delujejo možgani teh ljudi. Po eni strani ga nisem mogla pripraviti do tega, da bi napisal eno vrstico besed, po drugi pa je napamet poznal tipkovnico računalnika in poštevanko. Fascinirajo ga ponavljajoči se vzroci in oblike, šiva bolje kot jaz. Ko pa je treba sedeti pri miru v tišini, je to zanj mission impossible, vse do takrat, ko mu v roke porinem modro samolepilno gumo (nadomestek lepilnega traku). Potem je kot da ga ni, ker si tako zaposli možgane z njo, da ga drugo okrog njega nič ne briga.

Malo manj zanimivo je, ko stvari ne grejo tako, kot si jih zamisli. Potem letijo tudi stoli. Na srečo jaz tega nisem doživela, sem pa doživela trmarjenje, jokanje, metanje na tla in histerijo. V teh primerih ga obvlada njegova defektologinja, ki na šoli skrbi samo zanj. Pri delu z njim sem tako kar hitro pogruntala, da nič ne smeš narediti namesto njega, tudi takrat, ko ne gre. Ker če mu vzameš to sposobnost, ga čisto vržeš s tira. Tako se je tudi dogajalo, da sva vadila tipkanje na računalniku in sem zraven njega sedela in včasih čakala do deset minut, da je napisal besedo. Bog ne daj, da bi namesto njega, čeprav sem včasih bla na robu pameti in si mislila 'shoot me'. Moj prag tolerance je danes višji, kot je bil kadarkoli prej.

No, zadnji mesec sva se že tako sprostila, da me je enega dneva, ko je vreme prvič blo pomladno sončno po enomesečnem deževju in ko sem imela oblečene tanke kožne najlonke, pobožal po levi nogi. Pogovarjala sem se z eno od učiteljic, nakar pri nogah zagledam njega. Učiteljica se začne smejati in pove, da to pač enostavno mora sprobati in da je to v njegovi navadi. Nakar sam zakliče, da samo sprobava, če sem si obrila noge. :) Pobožal me je kar nekajkrat zapored, tako da predvidevam, da sem prestala test. Hvala Venus.

Poleg njega mi bo v spominu ostalo kar nekaj drugih otrok. Deklica, ki mi je za svoj rojstni dan v šolo prinesla kos torte od doma. Pa druga, ki mi je skoz risala risbice in me prosila, da naj pustim študij v Sloveniji in pridem delat na njihovo šolo. Pha! Ja, ni problema. Ah, v otroški glavi je vse tako enostavno in nekomplicirano. Kdaj na poti odraščanja izgubimo te veščine?

Tudi odrasli so se izkazali, sploh moji mentorici, stanodajalec in cimer ribič. Pa peso. Pogrešala jih bom.

Tako zelo sem srečna, da sem se odločila za ta korak. Izkušnja je bila neverjetna in minila je tako zelo hitro, da sploh ne dojameš, da čas beži resnično zelo hitro.

To obdobje sem tudi lepo izkoristila zase. Brala sem, pohajkovala, se ne-učila (za kar ni nikoli primeren kraj in čas), se pogovarjala sama s sabo, včasih tudi naglas - itak ne razumejo slovensko. Veliko časa sem preživela sama s sabo in navdušeno ugotovila, da sem lahko sam svoj gost, da mi ni dolgčas in da imam vedno kaj za početi. Tudi brez računalnika - se je že moralo zgoditi z razlogom, da je eno nedeljo misteriozno izdihnil. No, ne bom si metala peska v oči, priznam, da sem kar hitro bila pripravljena plačati za popravilo. Vseeno pa se mi zdi bistvenega pomena, da človek ve biti samo s sabo v tišini, sploh v času, ko vse okrog tebe utripa, vibrira, tuli in flešira. Folk več ve biti sam s seboj, ne vidi vase. To mora biti grozno. In zelo žalostno. 

Veliko sem se naučila o sebi in o ljudeh okrog sebe, kliše gor ali dol. Pridobila in izpopolnila veščine ter pogledala globoko v sebe in razčistila z ene par stvarmi. Iz tega izhajam popolnoma broke in z rdečimi številkami na računu, ampak obenem bogatejša za izkušnjo, ki je eni ne bodo nikoli doživeli. Pa bi jo morali, vsak bi moral iti skozi nekaj podobnega vsaj enkrat v življenju. Da se postaviš v malo bolj neugodne položaje, se rešuješ iz njih in ob tem raseš. Kaj je bistvo življenja, če ne to? Od tu naprej ni nič več nemogoče, svet je tvoj dom.

Lesi se vraća kući.

Barons Court

Tako je po enem tednu turističnega pohajanja in končne nastanitve na Elmer Avenue prišel tudi dan, ko sem morala dragemu pomahati v slovo. Bilo je grozno. Že na predvečer odhoda me je to neprijetno čustvo čudnega strahu stiskalo za srce in mi ni dalo miru. Nisem se mogla sprostiti, ker sem samo odštevala ure do jutra. Stežka sem zaspala tisto noč.
Zjutraj sem na hitro hotela opraviti s tem. Zbudila sem se in šla v kuhinjo delat zajtrk, Blaž pa je v sobi pakiral. Nisem hotela gledati. Nisem hotela iti z njim na postajo, nisem se hotela poslavljati, še najbolj pa nisem hotela, da bi sploh odšel! Ampak druge ni bilo, kot sprijazniti se z realnostjo danega trenutka. Saj sem vedela, v kaj se podajam, ko sem se prijavljala za prakso v tujini. Ne, lažem, nisem. Navdušenje ti ne da časa, da bi prav pomislil, v kaj se spuščaš. Ampak zdaj sva bila tu, na pragu neke neznane hiše sredi neznane ulice v mestu, ki bo naslednje tri mesce moj dom. Je blo treba tudi to dati skoz.
Pospremila sem ga do vrat, kjer sva se še nekaj časa gledala in si izmenjavala zadnje besede. Saj se bova slišala. Saj se bova vidla. Saj bo vse ok. Poljub v slovo, pogled nanj, kako odhaja po ulici, in že sem tekla gor v sobo, da sem se lahko konkretno sesula in razjokala. Bolečina je stiskala srce, realnost je butala v prsa z vso svojo silo in vse, na kar sem v tistem trenutku lahko mislila, je bilo, kako bom sama v nekem novem, nepoznanem mestu. Odličen začetek prvega delovnega dne.
Nisem se pustila, da bi strah iz mene izvlekel najhujše. Vstala sem s tal, se šla zrihtat in oblečt, ter si med kontempliranjem ob zajtrku obljubila, da bom iz te izkušnje potegnila najboljše, če sem že tu. Kaj pa naj drugega! Man up!

Bil je lep sončen četrtek, ko sem hodila po ulici in razmišljala, kakšen bo moj prvi delovni dan. Točno sem vedela, kam moram iti, ker sem šolo obiskala že par dni prej, ko je Blaž bil še z mano. Tako sem tudi že poznala vso osebje, ker mi je podravnateljica šole in moja mentorica dala izčrpno turo po celi šoli.
Gre za dokaj majhno poslopje, kjer leži Barons Court Primary School and Nursery. Gre tudi za dokaj mlado šolo, saj so svoja vrata odprli nedavno, par let nazaj, tako da še v bistvu sploh niso zapolnili vseh razredov - najvišji razred od predvidenih šestih je zaenkrat 4. ali kot pravijo Angleži 'Year 4' znotraj ravni Key Stage 2.
Torej malo za splošno razgledanost: otroci v Angliji začnejo svojo šolsko pot na 'Foundation Stage', znotraj katere so dve leti ('Nursery' in 'Reception'). Potem napredujejo na 1. raven ali 'Key Stage 1', znotraj katere sta dva razreda po naše ali 'Year 1' in 'Year 2' po njihovo. Nato sledi 'Key Stage 2', znotraj katerega sta 'Year 3' in 'Year 4' in tako naprej vse do 'Year 6' ('KS 2 Advanced'). Po koncu zadnjega razreda morajo vsi opraviti zaključne teste iz matematike in opismenjevanja, ki jim potem omogoča nadaljnjo pot v srednjo šolo. Da, Angleži gredo v srednjo šolo z enajstimi leti, vendar situacija ni ista, kot pri nas - če se v Sloveniji lahko po nenadnem preblisku odločiš, da boš raje kot v šoli posedal doma, ker se to pač lahko odločiš, saj srednješolsko izobraževanje ni obvezno, je to v VB a no-go. Srednješolska izobrazba je obvezna, tako da otroci morajo nadaljevati s šolanjem. Tako morajo ostati v šoli vse do 'Year 11' ali do svojega 16. leta in šele nato si lahko začnejo zmišljevati, kaj bodo zdaj. Brihte se odločijo ostati v šoli še dodatni dve leti, katerima pravijo 'Sixth Form' in znotraj katerih se pripravljajo na 'A-levels' izpite, ki jih bodo potem lahko spravili na željeni faks - čigar ime se skoraj zagotovo začne s Sveti (*vstavi ime poljubnega svetnika), Kristus, Kralj ali Kraljica - drugi pa se odločijo za poklicno šolanje na kakem ne tako prominentnem koledžu. Da, tako to gre.

Z ovinka sem zavila na cesto, ki vodi do šole. Slišalo se je vpitje otrok, ki se poslavljajo od staršev. Začudila sem se nad številom staršev, res jih je bilo veliko. In to ne samo tisti dan, ampak vsak dan. Nisem se mogla izogniti očitnemu pomisleku, ali je bilo tako tudi, ko smo še mi bili osnovnošolčki. Kolikor mi spomin razkriva, je mama šla z mano v šolo samo prvi šolski dan, potem pa hajd sama gor v breg. Ključ od doma okrog vratu in v glavo vtepena zavest o tem, kako ga moram paziti in da se po šoli moram vrniti direkt domov, je kar klicala po vragolijah, ki so se rado dogajale po šoli. Tako sem v nizu rednega zamujanja domov, ki se je razvijalo skozi leta (tako popoldne po šoli kot ob vikendih zvečer), prvič to storila že kar v 1. razredu (jebemu, hitro sem začela)! Namesto na likovni krožek sem odšla k prijateljici, pri kateri smo gledale Plavo laguno (ne Nina?? ;) ), domov pa ležerno prišla ob 3h popoldne in si še drznila razburjeni mami lagati v obraz, da sem pa ja bla na likovnem krožku. Če prenesem to situacijo v šolo, kjer trenutno delam, bi starši verjetno klicali policijo. No, pri nas je minilo znatno manj dramatično, vendar ne brez posledic - klasičen hausarest brez izhodov na dvorišče ne-vem-kak-dolgo. Pa smo vsi preživeli. Tako da včasih še kar ne morem razumeti te histerije okrog spremljanja otrok v šolo. Ne vem, mogoče se mi pa kdaj utrne, zakaj točno...

V šoli me je že čakala mentorica, ki mi je dala ključe omarice in me prijazno spodbudila, da naj uporabljam vse, kar je v zbornici - čajnik, toaster, mikrovalovko, pečico, hladilnik, fotokopirc, računalnik, karkoli. Vsi so bili blazno prijazni in spoštljivi. In vsi z istim pozdravom 'Hello, how are you?' izgovorjenim tako na hitro, da nikoli prav nisem vedela, ali gre samo za običen pozdrav, ali moram zares odgovoriti, kako sem. Morala sem izpasti zelo nevedna, ko sem ignorirala to vprašanje, dokler mi ni prekipelo in sem so-cimra vprašala, v čem je fora. Na mojo grozo mi je razložil, da dejansko sprašujejo po počutju in da je pač fajn, če na to odgovoriš. Jao. No, lesson learned. Zdaj vsakič lepo uporabim tisti osnovnošolski naučeni 'I'm fine, thank you.' in si mislim, kot da te res zanima. Velikokrat se mi zdi ta angleška prijaznost narejena in nepristna. In ne samo meni, tudi drugi ljudje, s katerimi sem se pogovarjala o tem, so se strinjali. Pač ja, zelo bodo prijazni in spoštljivi, ampak bondali se pa ne bodo. Tako da včasih se mi potem resnično zdi odveč odgovarjati na ta 'Hi, how are you?' in bi jim najraje stegnila sredinca. Ampak raje ne, da si ne bodo mislili, da smo Slovenci/Slovaki/Čehi ali za karkoli me že imajo sami divježi. :p

Takoj po markiranju svojega prostora v zbornici sem odšla v prostor, kjer je KS 2 in s katerimi tudi delam. Pravim mu prostor, ker sta besedi 'razred' ali 'učilnica' popolnoma neprimerni za to, kar sem videla tukaj. Torej celoten KS 2 se uči znotraj tega ogromnega prostora, ki je nekako razdeljen na 3 delovne kotičke, kjer se zjutraj dobijo 3 matične skupine ali 'razredi', v katere so otroci znotraj KS 2 razdeljeni. Ker je v šoli situiran višje, kot prostor, kjer se uči KS 1, mu pravijo 'Treetops' (prostor KS 1 se zato razumljivo imenuje 'Woods'), razredi pa so poimenovani po drevesih - 'Guava' (guava), 'Linden' (lipa) in 'Rowan' (jerebika). Vsak delovni kotiček ima belo tablo, projektor, učiteljevo mizo z računalnikom in prostor s preprogo, na kateri učenci sedijo, medtem ko poslušajo navodila, razlago, povzetek ali karkoli že pač. Poleg vsega tega ima vsak kotiček še otočke z mizicami, ki so oblikovane tako, da jih lahko ali ločiš za individualno delo, ali pa jih  daš skupaj v krog, tako da res tvorijo kot en otok. Tu potem poteka delo učencev. V samem centru celotnega prostora pa so še malo večji naslonjači, ki so jih nedavno zamenjali beanbagi, in manjše komode s knjigami, ki skupaj tvorijo bralni kotiček. Ves prostor je neizmerno svetel zaradi francoskih balkonskih vrat, ki tvorijo eno celotno steno, in pa zaradi oken, ki obkrožajo vodoravno streho.
Kaj takega nisem videla še nikoli prej in res se nisem mogla načuditi, kako je lahko delo v takšnem prostoru sploh možno. Pa še kako je lahko!

Vsak dan se torej začne tako, da se razredi dobijo vsak v svojem kotičku na preprogi, kjer učiteljice-razredničarke opravijo formalnost z dnevnikom. Ob 9.00 se potem začne pouk. Otroci se spet razdelijo v druge skupine za vsak predmet posebej: 'Literacy', 'Numeracy', 'Art', 'Basic Skills' in drugi, tako da vsak učenec dela z vsakim. Skupine se na novo sestavijo vsak semester, edino matične skupine ostanejo iste, vedno so pa razdeljeni na tri skupine. Začnejo s predmetom 'Literacy' ali opismenjevanje, pri katerem se urijo v pisavi, črkovanju, učenju in rabi slovničnih struktur ipd. Spet, vsaka skupina dela v svojem kotu s svojim tempom in temo. Učiteljice samo pazijo, da istočasno pokrivajo isti sklop glede na kurikulum, tako da vsi otroci napredujejo naprej v istem okvirju, ne glede na to, da se o določenih temah učijo na popolnoma drugačen način.
Po 'Literacy' običajno sledi 'Assembly', ko se cela šola zbere v jedilnici, kjer jih nagovori katera od učiteljic ali podravnateljica, ob petkih pa vedno ravnateljica šole, ki razdeli razna priznanja, ki so si jih učenci na različne načine prislužili čez teden, in pa voščilnice, če kdo v danem tednu praznuje rojstni dan. Potem sledi 15-minutni odmor, ki ga otroci izkoristijo z igranjem na dvorišču pred šolo, ura matematike, enourni odmor za kosilo in pa popoldansko delo, ki se spremeni vsak semester - ta semester se recimo zelo osredotočajo na likovno umetnost zaradi prihajajočega 'Art's Day', ki ga vsako leto izvedejo v šoli v maju. Pouk se konča ob 15.15, veliko pa jih šolo zapusti še pozneje, saj se otroci radi igrajo na dvorišču, medtem ko starši čvekajo z drugimi starši ali pa težijo učiteljem. :p

Rabila sem skoraj cel mesec, da sem se navadila na tak način dela, tako da sem konstantno hodila od skupine do skupine in opazovala, kaj in kako delajo. Koncept učenja in poučevanja je res dobil čisto nove razsežnosti. Učenci ne delajo po NOBENIH učbenikih in delovnih zvezkih za NOBEN predmet, ampak učiteljice vse pripravijo same za sleherno uro v tednu. Posledica tega je, da je delo razgibano, dinamično in zanimivo, ker vsak dan poteka na drugačen način. Zahvaljujoč delovnim pogojem je tudi zelo kinestetično, tako da pri otrocih ni tistega nemira in nezbranosti, ki ju je tako zelo težko krotiti v klasičnih vrstnih klopeh. Pa tudi čisto konkretno, lažje je za otroke, ki jim ni treba vlačiti s sabo ogromnih šolskih torb, polnih knjig in zvezkov in peresnic, ampak enostavno pridejo gor, odložijo oblačila in lunchboxe na svoje poličke in je to to. Aja, pa še obuti so lahko. Aja, pa uniforme nosijo! :D Pa še to - vse, kar rabijo v šoli - barvice, svinčniki, radirke, ravnila, flomastri, voščenke, temperke itd. - VSE imajo v skupni rabi v šoli, za kar potem tudi skupaj skrbijo in vzdržujejo. Še zvezkov za predmete jim ni treba kupovati, ampak jim vse priskrbi šola! Veliko delajo tudi na laptopih in, pazi to, Ipadih, tako da je tudi temu vidiku sodobnega, z ICT prežetega poučevanja, zadoščeno.
Nisem si mogla pomagati, da ob vsem tem ne bi pomislila na naše uboge šolarčke, ki vozijo torbe na koleščkih. Vozijo! To je resnično preseglo vse meje zdrave pameti. Pa saj bi mislili, da sem z drugega planeta, če bi jim povedala, kakšen zgleda naš šolarček...

Skratka gre za šolo, ki fura čisto svojo posebno filozofijo in ki zaenkrat laufa. Saj mentorica me je sicer takoj opozorila, da ja naj si ne mislim, da je tako povsod po Britaniji. Niti slučajno. Tudi njim politika vsiljuje rabo 'novih, boljših in izboljšanih' učbenikov in ostalih pripomočkov, otroci se gnetejo v razredih ter sedijo v klasičnih klopeh, tako da so tako otroci kot učitelji zelo obremenjeni. Dodala je še, da tudi na njih zelo pritiskajo, vendar da se ne dajo. In zaenkrat, kolikor sem uspela vse to videti in izkusiti iz prve roke, vidim, da jim zelo dobro uspeva in da se držijo nad vodo. Za kako uspešno pa se bo dejansko pokazalo takšno učenje in poučevanje, pa bodo morali počakati še par let, ko bodo sedanji Y4 prišli do Y6, ko bodo sedli za končno preverjanje znanja za sprejem v srednjo šolo.

Glede na to, koliko truda se vlaga v vso delo - tako s strani učiteljev kot učencev - me zanje ne skrbi. :)

Southend ali lisice in druga čudesa

Po približno dveh urah vožnje z busom, podzemno in vlakom sva prišla v Southend-on-Sea. Nisva vedela, kam morava iti – levo, desno, gor, dol. Nič! Jaz sem se samo zanašala na občutek, da nekako poznam mesto z google zemljevida, ko sem po internetu brskala za stanovanja. Tako da edino stvar, za katero sem vedela, kje je, je bila obala. Pa sva vprašala prvega strica, ki sva ga videla, če naju lahko usmeri do obale. Z veseljem je pomagal, celo namignil na možnost uporabe taksija, da se gospodična ne bi mučila s prevažanjem prtljage naokrog, ampak sva raje kar šla peš. Komu se je pa sanjalo, da gre za tako dooolgo obalo...

Uspešno sva premagala pot po hribu navzdol in prišla direkt na obalo. Taka čudna je bila. Siva zaradi vremena in zapuščena zaradi letnega časa. Ampak kafiči vzdolž nje pa vsi odprti. Tudi javna stranišča – zakon! Najprej sva oba opravila svoje in se potem čudila zemljevidu z vsemi označenimi javnimi stranišči po mestu. Tako majhno mesto pa toliko stranišč. In da se ve – gre za javna stranišča, ki za opravljanje potrebe ne zahtevajo denarja. Nad tem sem se zelo razveselila že v Londonu, saj nisem mogla verjeti, da dejansko obstaja vsaj ena evropska prestolnica, ki te ne skasira za to, da lahko greš scat. Pa še urejena in čista stranišča so, tako da resnično lahko doživiš razodetje v tistih svojih petih minutah, ko si v najbolj pristnem stiku sam s sabo.

Mučna je bila ta pot ob obali. Nisva točno vedela, kam morava, samo zaupala sva instinktu, da je v tisti smeri, kamor sva se podala, center mesta in da bova tam našla pomoč. Ko je pešačenje trajalo več kot pol ure, sem prvič pomislila, da mogoče ne greva v pravo smer. Pol ure z 20-kilskim kufrom je skrajnost, res. Je bilo treba vprašati koga že prej za pomoč. Vstopila sem v nek kafič, ki je dišal po sladkem pecivu in krofih, in vprašala zaposleno, če nama lahko pove, v katero smer je turistični biro. Na najino veliko olajšanje je pokazala v pravo smer, kamor sva ves čas hodila. Aaah hvala klincu!!  Še malo sva hodila, potem pa končno prišla do turističnega biroja.

Vkorakala sva, kot da bi preživela vesoljski potop – izmučena, oprtana z najnujnejšimi stvarmi in hvaležna za pomoč na poti. V biroju so bili trije ljudje, dve uslužbenki in en lokalec, ki je uslužbenkama krajšal čas. Prosila sva, če lahko dobiva kakšen zemljevid mesta in če obstaja kje v bližini kak hostel. Ženska me pogleda kot tiste uslužbenke na letališčih v filmih, kot žalostna sova s kislim nasmeškom rekoč 'Sorry' in odkima. Od neugodnega presenečenja najprej sploh nisem dojela, kako je možno, da v mestu velikosti Ljubljane ni niti enega youth hostla, ampak nisem pustila, da bi preveč glodala to misel, ker bi me potem do konca iztirilo. Vprašala sva, kakšne so druge opcije, nakar je sledila tista prava rešitev.

V angleških mestih kot je Southend se ne poslužujejo hostlov, ker imajo v ponudbi nekaj drugega: bed and breakfast guest houses. Gre za dokaj poceni nastanitev v pravih stanovanjskih hišah, ki jih vodijo kake gospodinje in hišniki. Seveda se cene razlikujejo glede na ponudbo. Midva sva iskala resnično najcenejšega, ker sva itak računala, da bom hitro našla stanovanje in se preselila.

Uslužbenka biroja je hitro izbrskala par številk in poklicala par teh guest houses ter preverila, če imajo kakšno posteljo na razpolago. Seveda, da eno posteljo, saj ne bova plačevala dveh oz. vsak svoje. Aaali pa tudi ne – spet tisti ustrežljivi nasmešek uslužbenke in spoznanje, da v Angliji očitno ne sprejemajo dveh gostov v enoposteljno sobo. Ok. KAJ?? Ampak dobro, hotela sva čimprej dobiti sobo, tako da sva se na hitro sprijaznila s tem 'wtf' dejstvom. In res, uslužbenki je uspelo izbrskati en guest house, kjer bi za relativno nizko ceno dobila posteljo in še zajtrk zjutraj. Sold! Na zemljevidu ga je obkrožila in ko gledava, kam torej morava iti, zgrožena ugotoviva, da v točno tisto smer, od koder sva pravkar prišla. In še celo malo dlje. Jao jaooo pa ne spet po tej obali! *facepalm*

No, če sva prej hodila slabe tričetrt ure do sem, sva zdaj za nazaj rabila uro in pol. Nikakor nisva mogla nadaljevati poti brez da bi kaj pojedla. Kot prava češka turista (saj veste – Čehi in njihova češka hrana, ki jo s sabo vlačijo vsepovsod) sva imela svojo hrano, ki sva si jo predhodno pripravila že v Londonu, in se tako usedla na prvo klop ter se v miru najedla. Tokrat nisva bila turistični atrakciji, ker je mesto v vsej svoji sivini izgledalo kot postapokaliptično mrtvilo. Nikjer nikogar, samo avti na cesti.

Po nekem času sva končno le nadaljevala pot in prišla do najinega guest housa. Blues guest house. Pozvoniva in čakava. Odpret nama pride nezaupljiva Afričanka, ki se skriva za vrati in čaka, kaj bova zinila. Končno jaz spregovorim in povem, da so jo v najinem imenu klicali iz turističnega biroja. Ob tem se barve njenega obraza spremenijo in na široko odpre vrata in naju povabi noter. Predstavimo se, rokujemo, nasmejimo ob tem, zakaj naju tako dolgo ni bilo in zakaj sva spodaj na obali igrala Čeha. Povabi naju v jedilnico, kjer izpolniva obrazce. Ko prideva do razdelka eno-/dvoposteljna soba, se spontano ustavim in poskusim svojo srečo. Vprašam jo, če je možno, da bi lahko skupaj spala v enoposteljni sobi. Pa mi spet nameni tisti nezaupljivi pogled. Pa nato malo začnem jamrati, kako je vse drago in da malo morava gledati na keš, da ne zapraviva preveč in bla bla bla. In naju vpraša, če sva par. In midva oba navdušeno prikimavava ko dve budali s Tourettovim sindromom. Očitno jo je to zmehčalo, saj se je nasmejala in nama dovolila biti skupaj v enoposteljni sobi. Počutila sem se, kot da sem v osnovni/srednji šoli in sem ravnokar dobila eno krepko vzgojno.

Dala nama je ključe, naju pospremila do sobe in naju pustila sama. Sobica je bila prav prisrčna: postelja večjih dimenzij, kot tiste v študentu, tako da sva spala malodane kot kralja (skromnost je lepa čednost pa to), ensuite kopalnica, televizija in klubska mizica, na kateri naju je čakal grelnik za vodo, dve skodelici in pravi angleški čaj. Moj prvi 'awww' moment. Vse lično in čisto.

Malo sva se razpakirala, stuširala in nasploh spočila od potovanja, večer pa nato šla do mojega prvega kontakta za potencialno sobo. Na srečo je živel eno ulico stran, tako da nama ni bilo treba spet pešačiti na drugo stran obale. Bil je zelo prijazen in razumevajoč. Razkazal mi je stanovanje, v katerem je živel sam in je zdaj oddajal eno enoposteljno sobo. Zelo veliko in svetlo. Dnevna soba prava viktorijanska s tistimi velikimi okni, ki so izbočena navzven (saj ne vem, kako se temu sploh reče v arhitekturnem smislu). Res čudovito stanovanje, ampak draaago. Če bi se odločila za to sobo, bi zanjo morala plačevati 400£ na mesec. 400! To je skoraj 500€! Pa še enkrat toliko je hotel za depozit. Dejansko si tega nisem mogla privoščiti, ker še sploh štipendije takrat nisem imela nakazane pa seveda se ne bi zadovoljila s prvim stanovanjem, ki sem si ga ogledala. Tako da smo se vljudno poslovili z obljubo, da se še slišimo.

Naslednji dnevi so tako minili v iskanju primernega stanovanja. V guest housu sem prosila za kak dnevni lokalni časopis, kjer sem našla oglase in po enournem nabiranju poguma začela klicariti okrog. Ne vem, zakaj, ampak imam grozen strah pred klicanjem neznancev. Že v Sloveniji, kaj šele v Angliji. J Gre za resnično neumnost, vem, ampak vedno mi je lažje komunicirati z neznanci v živo kot pa prek telefona. Tako je tudi to bila mučna izkušnja. Bila sem v grofiji Essex, kjer imajo domačini grozen naglas in jih res težko razumeš svoj prvi dan tam. V živo jih je bilo težko razumeti, kaj šele po telefonu. No, končno sem se opogumila, nadela svoj najboljši možni britanski naglas, kar sem ga premogla, in začela klicati okrog. Ko sem dala skoz prvi pogovor, je vsak naslednji bil lažji. Pa čeprav sem ob tem naletela na Kitajce, Afričane, Poljake in ne vem koga še vse. Na koncu je že postalo prav zabavno. Sploh s Kitajci – 'stešn rod, stešn rod' mi je ena govorila za Station Road. J Eden se je celo opogumil črkovati naslov, ma ni bilo v nobeno pomoč. Sem si samo zapisala ta približek in potem poiskala na zemljevidu v upanju, da mislim pravo ulico.

Tako sem dobila par dogovorov za ogled stanovanj, na katere sva šla v prihodnjih dneh. Moram povedati, da situacija ni nič kaj drugačna, kot v Sloveniji. Tudi tu bi ti prodali luknjo nad neko pralnico ali, še hujše, nad kitajsko restavracijo za bajne pare. Groza. Pri Kitajki na 'stešn rod' je bilo najhuje – stara soba s starim smrdljivim pohištvom, umazana zaflekana posteljnina, gospodinjstvo brez kuhinje, lokacija Ljubljana Zalog. Cena - 350£. J Haha, malo sutra. Vljudno sem se zahvalila in (spet!) rekla, da se še slišimo, kar ne moreš biti nesramen. Komaj sem čakala, da odidem od tam, da mam lahko svojih 5 minut zgražanja in preklinjanja. Fuj.

Po parih takšnih failih sem našla Johna, mojega sedanjega 'landlorda' kot pravijo Angleži. Hiša leži v samem centru mesta, kjer maš vse na dosegu roke – veliki Sainsbury's (kot Spar pri nas), študentski dom in univerzo, glavno ulico (kot Čopovo v LJ) z vsemi trgovinami, ki si jih želiš in ne želiš, moje delovno mesto, ki je oddaljeno 10 minut hoje. Vse! Imam svojo sobo, ki je zame ravno prave velikosti, je čista in urejena s tapiciranim podom in posteljo širine, kot je še nikoli nisem imela in ki jo bom delila s prijatelji, ki danes pridejo na obisk (naša tradicija še iz časov bivanja v študentu). Skratka popolna je. Zanjo plačujem 85£ na teden, kar na mesec znese približno 350£. Za tako sobo in tako lokacijo se mi je zdela cena čisto primerna, tako da sem danes tu in bom tu do konca prakse. In res si ne bi želela biti nikjer drugje, ker vse štima – vsi trije cimri, s katerimi si delim kuhinjo in (po novem) dve kopalnici, so skulirani in zelo zanimivi, lastnik je nadvse skrben in prijazen mož, ki je čisto sam s svojimi golimi rokami naredil še eno kopalnico in živi pod nami ter je edini od vseh lastnikov, ki sem jih spoznala, da ni delal nobenih problemov v zvezi z obiski in prenočevanjem. 

Angleži so zelo občutljivi na to – eden, s katerim sem komunicirala prek maila, takrat še v Sloveniji, me je kar skenslal rekoč, da njegov dom ni hotel in da tega ne odobrava in da si naj raje poiščem kaj drugega. Moj prvi 'wtf' moment. No, John je glede tega res car in ne dela nobenih problemov. Ravno prejšnji teden sem mu povedala, da pridejo prijatelji na obisk za par dni in me je samo vprašal 'Saj ne boste preglasni, ne?' J Ima tudi psičko Russela Terriera, ki sliši na ime Millie in je najprisrčnejši peso, kar sem ga kdaj spoznala. Vsake toliko mi pride krampat na vrata, da ji naj odprem in če me ni, se uleže pred vrata in me čaka. Kot da bi jaz bila njen lastnik! Takega vedenja sigurno nisi vajen pri psih, ki jih ne poznaš in oni ne poznajo tebe. No, to ni tak pes. To je prav poseben pes ali awesome dog is awesome. J

No, tudi to mesto sva z Blažem pošteno prečesala po dolgem in počez. Dejansko je najzanimivejši del mesta ta, kjer zdaj živim – High Street z živahnim dogajanjem blizu katere je tudi plaža z majhnimi sladkimi kafiči, mini zabaviščni park, ki spominja na tistega ogromnega v Venice Beach v Kaliforniji, najdaljši pomol za sprehajanje in majhen zeleni parkec, ki nudi zavetje pred soncem in omogoča tisto poležavanje pod krošnjami, ki si ga vajen iz Tivolija. Fajn je. Zares lušten del mesta, ki pa ga kazijo 'dog droppings' vsepovsod. In če rečem vsepovsod, mislim vsepovsod – pred vhodom v trgovino, sredi nakupovalne ulice, pred vhodnimi vrati hiše. Vsepovsod. Čudno, da ljudje ne jemljejo tega bolj resno, glede na to, da povsod stojijo znaki z opozorilom na globo ipd. No, nekdo očitno že ne opravlja svojega dela, kot bi ga moral.

Negativno me je presenetilo tudi dejstvo, da ne reciklirajo. Le v centru se najde kak smetnjak, ki bi naj kao bil za ločevanje, ampak še to po nekem drugem principu, ki ga mi ne poznamo – plastika in steklo skupaj v en smetnjak, ostalo ali 'litter' pa v drugega. Nesmiselno glede na naš način ločevanja. Tudi hiše, take kot je naša, ne poznajo smetnjakov, tako kot v Sloveniji – smeti v vrečkah pustijo pred hišo, kjer čakajo na odvoz vsako sredo. Tako se sprehajaš skozi mesto v torek naslednji teden, ki že pošteno zaudarja po smeteh. Ali pa se sprehajaš po High Street, kjer te neugodno preseneti lisica. Da, lisica! Tudi meni ni bilo jasno, ampak z Blažem sva se zvečer sprehajala po ulici, nakar zagledava lisico, ki stoji pred Top Shopom. Ne, ni del reklame, dejansko je živa lisica. In to velika lisica. Eno sem izvedela – če se ona ne ustraši tebe in ne začne bežati, se je vsekakor moraš bati ti in urno zbežati stran. Tako sva se je tudi midva na veliko izognila in pospešila korak naprej.

Čez nekaj dni sem izvedela, da so lisice velik problem angleških mest, tudi Londona. In to ravno zaradi smeti, ki se valjajo pred hišami, da jih lisice ja lahko potamanijo za hrano, kolikor je pač najdejo med smetmi. Tudi jaz sem enkrat našla eno od naših vreč razcefrano. Kar ni ti vseeno za varnost.

Vsekakor je pa mesto zgledalo obetajoče. Nisem se še čisto počutila oddaljeno od doma, ker je Blaž bil z mano. In bala sem se dne, ko bo moral oditi. Takrat se bo res komaj začelo.

"If you're tired of London, you're tired of life."

Fajn se je bilo zbuditi v lepo sončno jutro. Dopoldan pravzaprav. Ah kaj, človek pač ne more iz svoje kože – če že lahko zaspim brez nastavljanja budilke za drugo jutro, potem to zame pomeni 'dober dan' namesto 'dobro jutro'.

Eda in Memi že davno ni bilo več v stanovanju, tako da sva imela popolno svobodo pri vohljanju okrog. Jaz sem najprej zavila do hladilnika. Z Edovim dovoljenjem, da se ve. Z Blažem bi lahko izropala veliko več, če bi želela, a sva se odločila, da ne bova pustila napačnega vtisa o Slovencih. V tem duhu sva tudi sklenila, da bo edino pravično, če še sama greva v nabavo in kupiva par stvari. Sestavine za palačinke so bile prve na seznamu.

Po vseh jutranjih ritualih nama je uspelo priti do podzemne pred 12. Celo pot na busu sva se smejala entuziastičnemu ženskemu glasu, ki opozarja na sledeče postaje: »Next stop – Putney Bridge!«. Res, klicaj je čisto na mestu, ker dobiš vtis o dobro razpoloženi Angležinji z nasmeškom na obrazu, ki ljubi svoje delo. »Putney Bridge!« Seveda sva oba veselo oponašala to, ne vedoč, da naju ostali Angleži, ki se redno vozijo z busom na šiht ali kamor koli že, verjetno imajo za tipični turistični budali. Ah, mi je pa bilo čisto vseeno – I was in London!!

Prvi dan sva se odločila biti zelo študiozna in akademska, tako da sva obiskala vse večje londonske galerije in muzeje. Na veselje najinega žepa so vse zastonj oz. delujejo po principu 'prosim donirajte, da bomo lahko še večji in še boljši'. Presenetljivo, vsi kotički z zbiralniki denarja so bili polni. Darežljivi Evropejci. Obiskala sva National Gallery, National Portrait Gallery in British Museum. Da, vse v enem dnevu. Definitvno prevelik zalogaj, ampak se je splačalo. 

Svoj vrhunec sem doživela v National Portrait Gallery, kjer je stalna razstava slik angleške dinastije Tudorjev. Kdor me pozna, ve, da sem obsedena s tudorskim delom angleške zgodovine. Blaž se je ob prvem portretu Henrika VII namrdnil, me razočaran pogledal v smislu 'kaj ti res misliš to vse pogledati' in se predan obrnil in šel raziskovat druge stvari. To, v miru bom lahko vse pogledala, sem si mislila. :D Oh, the joy! Portreti so res fantastični. Na voljo so vsi, ki ti pridejo na pamet ob besedi Tudor: Henrik VII s funky ramones čupo, debeli Henrik VIII z na široko (raz-)/po-stavljenimi nogami in nasploh mogočno postavo (portret, ki je absolutno pretiran v smislu njegovih tedanjih resničnih proporcij – v času, ko je nastal ta portret, je namreč bil že tako debel, da so ga morali okrog prenašati na nosilih, tudi v in iz postelje. Royal fatass!), vseh šest žena z grdimi nosovi (serije in filmi resnično pretiravajo z izbiro igralcev!), Elizabeta I z ognjenimi ginger lasmi in belo kožo ter pasom tako ozkim, da bi se še Karl Lagerfeld zgražal. Skratka čudovito doživetje. Stati zraven in si ogledovati te famozne portrete ljudi, ki so tako zaznamovali angleško in svetovno zgodovino. Mirno lahko rečem, da je to bila galerija, v kateri sem najbolj uživala. Ne samo tukaj, nasploh v vseh krajih, ki sem jih do zdaj obiskala. Tudi ostali portreti so bili namreč zelo zanimivi: tisti znani Warholov od Monrojeve recimo. Vsekakor resnično zanimiv spekter portretov različnih ljudi.

Do takrat, ko sva prišla v British Museum, sem že pošteno pozehavala in prestopala z ene noge na drugo. Pa delala počepe in druge raztezne vaje. Bilo je res naporno. Stvari pa tooooliko, da bi rabil en cel dan, da bi dal muzej takih razsežnosti skoz. Jaz sem res bila že skoraj na tem, da se naslonim na kak egipčanski sarkofag in zadremam, Blaž pa s toliko energije kot hrček – čez dan hibernacija, zvečer pa akcija na polno. Na ogled je bilo veliko stvari in vse so ga očitno zelo zanimale. Sploh tiste, kako Enuiti in druge kulture delajo orodje in orožje iz sečnega mehurja neke ogromne živali. Jao. Ampak! Sto ljudi, sto čudi, ne? Tako je bil navdušen nad temi informacijami, slikami in skulpturami, da sem se še jaz odločila, da je res boljše, če dam zadnje atome moči od sebe in se sprehodim skozi prostore, kot pa da grem spat na stranišče. Bilo je vredno truda. Zares mogočna razstava vseh mogočih aspektov zgodovine, zanonsti in umetnosti.

Isti dan sva si še ogledala Covent Garden, se sprehodila skozi Soho in si privoščila prigrizek na Leicester Squaru. Ni ga lepšega, kot se usesti nekje na odprtem, se pasti ob svoji najljubši hrani (ali vsaj tisti najljubši, katero si pač za te razmere lahko privoščiš) in opazovati pisano množico ljudi, ki hodi mimo tebe. Prava metropola, ta London.

Zvečer sva, pošteno zmučena, še zavila v trgovino in nabavila par stvari za hladilnik, da ne bova ravno parazitila na Edovih. Spekla sva tudi palačinke – no, Blaž jih je, da si ne bom jemala zaslug – Memi pa je naredila domačo marmelado. Med obveznimi sestavinami za palačinke je seveda bila tudi Nutella, ampak to, kar nama je tisto večer dal za poskusiti Ed, pojebe VSE sladke namaze. Ladies and gentlemen, meet Dulce de Leche ali po angleško Caramel Milk Spread. Lahka mešanica karamele in mleka je nenormalno okusna stvar. Nutella se je v kotu sigurno kisala, ampak tega enostavno nisi mogel nehati jesti. Skratka, ko okušaš nekaj takega, ne moreš več ne-okušati. Noro dobro!

Preostanek večera smo preživeli zelo sproščeno – some pancakes, some wine, some weed.JIn pa Nintendo Wii (hvala Marko za opombo - how could I know? I'm just a girl :D)! Moje motorične funkcije so do takrat že popolnoma odpovedale, tako da sem samo nemočno pristikala gumbe in se smejala svoji nespretnosti. Bilo je pa ful fajn.

Preostale dneve sva seveda tudi posvetila raziskovanju Londona. Veliko sva prepešačila. Zares veliko. Praktično celo cono 1 in cono 2. Ampak se je splačalo. Tako vidiš tudi ulice in uličice, ki zanemarjene od turistov ležijo v bližini velikih znamenostosti. In seveda tudi prave Angleže, ki se mudijo vsak v svojo stran ali pa samo posedajo pred kakšnim pubom in srkajo svoje pivce.

Nasploh je v Londonu ogrooomno turistov. Midva sva bila tam konec februarja in se je ljudi dobesedno trlo. Ne vem, zakaj Loney Planet govori nasprotno, ampak se mi zdi, da so minili časi, ko so ljudje čakali na lepše vreme za dopust. Danes je ljudi vsepovsod polno ne glede na letni časi. Res nočem vedeti, kakšno bo stanje poleti, ko so nasploh vsa večja evropska mesta polna turistov, letos ob OI pa bo verjetno še toliko večja norišnica. Hvala bogu, odidem prej domov.

Ogledala sva si veliko stvari: Buckinghamsko palačo, Westminstersko opatijo, Big Bena, London Eye, Tower of London, se sprehodila čez Tower Bridge ob južnem bregu reke Temze, posedala ob njej na soncu s pivom v roki (dooh), se smejala in čudila mimoidočim, skratka uživala sleherni trenutek, ki nama ga je London ponujal. In ponuja res veliko. Samuel Johnson je že vedel, kaj je zapisal.

Zadnji dan sva se odločila, da obiščeva slavni Portobello Market in še slavnejši Camden Town. Moja denarnica se je kar bala. Bila je nedelja. Človek bi si mislil, da bo prazno, ampak je bilo ravno obratno – nedelje so dnevi, ko te tržnice pokajo po šivih. Na Portobellu sem našla ogromen boljšjak in se seveda nisem mogla upreti, da ne bi zvohljala nakita. Na boljšjakih VEDNO kupim nakit. Enostavno zato, ker je tam najlepši in najunikatnejši ter cenovno zelo ugoden. Pa čeprav ponošen, ampak me to niti najmanj ne moti. Tudi tokrat sem kupila prstan oz. kar dva. Vedno jih nosim, tako da me otroci v šolah radi žicajo, če si jih lahko nadenejo. To me spomni na moje otroštvo, ko sem mami isto težila. Kar lep občutek, tako da jim tega nikoli ne morem odreči.

Tudi Camden Town je bila avantura za sebe. Mesto znotraj mesta, nabito z ljudmi, trgovinami in stojnicami. Raj! Uživala sva v sprehajanju in izgubljanju se znotraj ogromnega ogromnega poslopja, ki je nekoč služil kot konjušnica. Je kot en velik labirint, saj sva se notri dobesedno izgubila med vsemi trgovinicami. In vsaka posebej te vabi, da stopiš noter in si ogledaš stvari. Zelo navdušujoče, ampak hkrati tudi naporno, ker konec dneva enostavno več ne premoreš toliko energije, da bi pogledal v vsak kot vsake trgovine in stojnice. Pa čeprav bi rad.

Privoščila sva si poceni obrok in se usedla ob nekem tattoo studiu in v miru pojedla slastno kosilo. Če te ne moti jesti hitro pripavljeno hrano (pa ne mislim samo na Maca in podobne verige), potem lahko prideš kar poceni skoz. To me je zelo presenetilo. Uživala sva v vsakem grižljaju teh azijskih nudlcev. Zanimivo je bilo opaziti, kako so trgovci spuščali cene izdelkov in hrane z bližanjem večera. Tako da če si mislil, da lahko prideš poceni skoz – no, lahko prideš še ceneje. J Camden Town – zagotovo se še vrnem!

Z najinima gostiteljema sva čas preživela samo zvečer v stanovanju, na žalost. Oba sta delala, tako da enostavno ni bilo časa. Smo pa preživeli res prijetne večere – igrali Wii, kaj spili in skadili, se smejali dogodivščinam, ki smo jih dali skoz, iz kuhinje gledali London skozi daljnogled, skratka res je bilo zelo sproščeno.

Ed nama je zjuraj pustil čas, da sva lahko v miru spakirala in naredila plan za potovanje naprej v Southend. Čeprav je šel delat. Še en dokaz več, da ma človek očitno dobro karmo. J Poslovili smo se, se objeli in si obljubili, da se še slišimo v času, ko bom v Angliji. V dar sva jima z Blažem pustila razglednico Slovenije s posvetilom in kontakti (hvala Alenka! Dobro mi služijo. ;) ).

Trikrat sva se še sprehodila po stanovanju, da ja ne bi kaj pozabila in potem končno odrinila. Z vso prtljago vred, kaj češ. J

Southend je že čakal.

Blighty, finally!

Po tem, ko sva se prav tipično po angleško okrepčala, sva za nekaj časa kar obsedela na stolih. Oz. vsaj dokler naju ni pritisnilo na stranišče. Pravi labirint do tega stranišča – če pub od zunaj zgleda ravno tolikšen kot naš Premier Pub na Petkovšku, je notri čisto druga zgodba. Ko se spustiš v lov na stranišče, presenečen ugotoviš, da gre za pub in nočni klub v enem. V ogrooomni ogromni stavbi. Tako da če so vsi pubi takšni, ti v Londonu res ne more biti dolgcajt  - fuzbal za dede in plesišče za babe. Na koncu grejo vsi zadovoljni domov...

Končno sva nabrala toliko moči, da sva lahko nadaljevala pot. Treba je bilo poiskati najinega CouchSurfing gostitelja, ki nama je pot do svojega stanovanja opisal skoraj tako podrobno, kot Joyce opisuje Dublin v Uliksesu (op. a.: CouchSurfing je mednarodna skupnost ljudi, ki ponujajo prenočišče – v nekaterih primerih dobesedno kavč – v zameno za druženje in izmenjavo medkulturnega kapitala. Primarni cilj ni zastonj šlepanje pri nekom, čeprav bi lagala, če bi rekla, da to ni velika prednost tega. Vse izkušnje do sedaj so bile zanimive in pestre, spoznala sem veliko zanimivih ljudi, doživela marsikaj... pa tudi obe ledvici imam še vedno).

Prideva na podzemno na Victorii, kjer spet doživiva svojevrsten šok – mravljišče ljudi, ki se ne zmeni za postranske opazovalce, vsi namenjeni v svojo smer, vsak v svojem elementu ob 22h zvečer. Kot da bi bila ura opoldne in ne čas za spanje za šolarčke.  Midva pa kar stojiva in gledava. Pa le uzreva avtomate in se pogumno spogledava, češ dajva probat. 1. poskus: fail. Čeprav nisva izpadla totalna seljaka, vsaj sanjalo se nama je, od kod do kod morava priti, cone in cene gor ali dol. Ob tem sem se spomnila, da za cenejše potovanje s podzemno rabiva neko kartico (hvala Ajda!;) ), za katero se je potem izkazalo, da ti res privarčuje marsikak funt. Na šalterju pri prijaznem, vendar vidno utrujenem in rahlo napetem gospodu, kupiva to Oyster Card in nafilava s funti ter zmagoslavno vkorakava skozi vratca proti platformam. Samo še smer je bilo treba dobro premisliti, da se ja ne odpeljeva v drugo stran. Čeprav zaradi izkušenj iz drugih evropskih mest s tem nisva imela težav (razen v Bruslju – pa kdo na tem svetu razume krožno podzemno?!). Prideva na platformo, kjer je na prevoz čakalo morje ljudi. Čakava minutko, nakar se oglasi tisti znani »Mind the gap!« glas. Le kdo je ta stric s tem glasom? Ob vsej tej gneči pa sledi čudežno razodetje – vsak potnik nekako dobi sedež, ne glede na to, koliko nas je. Po celodnevnem potovanju je to bilo več kot dobrodošlo.

Izstopiva na postaji znotraj 2. cone in nadaljujeva vožnjo z busom. Rdeči double-decker. Ja, res sva v Angliji. Do cilja sva prispela okrog 22.30, nato pa zbegana iskala blok, kjer živi Ed. Hodiva gor, dol, okrog, se vrtiva v krog, vse številke, samo tiste ne! Pa kaj je zdaj to? Na srečo naselje ni bilo mrtvo in prvega mimoidočega vprašam za informacije. Seveda, seljaka, bloki so razdeljeni glede na lihe in sode številke. Another fail. Končno najdeva najin sojen blok, se razpakirava in pogumno pozvoniva. Ni odgovora. Še enkrat pozvonim. Spet nič. Pa sem si mislila »ok, bom neuvidevna« in še enkrat pozvonim. Vsi ostali poskusi so že mejili na zalezovanje, ampak bila sva sred Londona ob 23h zvečer in nikamor za iti. Po x-poskusih se kar malo sesujem v sebi in zajamram, da tipa ali ni doma, ali pa se naju je naveličal čakati in nama daje eno kar-se-ne-dela-na-Couch-Surfingu lekcijo. Blaž pa ležerno zleknjen na ograji kar nekaj zamrmra skozi smeh. Vsaj nekdo, ki v sebi ne umira na obroke. Imela sem sicer telefonsko od Eda, vendar si po večkratnih napadih zvonjenja sploh nisem upala pomisliti na to, da bi ga poklicala. Nič, še enkrat pozvonim z upanjem na najboljše. In res! Na drugi strani se oglasi ženski glas. Ženski?! Za hip me zmede. Pa le zinem, če tukaj živi Ed. Ženski glas me zmedeno vpraša »kaj?« in jaz še enkrat ponovim isto, SAMO GLASNEJE in na način, kot to počnejo angleško govoreči ljudje, ko želijo kaj povedati tujcem in mislijo, da jih bodo ti čudežno razumeli, če bodo to povedali glasneje in počasneje. Glas na hitro nekaj zamomlja, sploh prav nisem razumela, kaj, vendar ob zvoku za odpiranje vrat mi je tudi bilo popolnoma vseeno. Prišla sva v blok! Ki ima dvigalo! Yesss! Sem spet imela malo raje svojo prtljago.

Na vratih se spoznava z ženskim glasom – malo zmedeno dekletce najinih let in z več kot prepoznavnim španskim naglasom. Predstavi se kot Edova cimra in ob mojem zgražanju nad najinim početjem spodaj pove, da se je tuširala, tako da nisva nikogar zbudila. Eda pa res še ni bilo doma. Phew! Povabi naju v sobo, kjer bova spala naslednje 4 noči. Prijetna sobica z dvema kavčema in balkonom. Stanovanje nasploh več kot udobno – kuhinja s skoraj čudovitim razgledom na London, če le-ta ne bi bil skozi daljnogled, ločena kopalnica in stranišče, dve spalnici in ta improvizirana dnevna soba, ki sva jo zdaj okupirala midva. V kratkem je prišel še Ed, tako da smo se končno spoznali. Zelo zelo zelo prijazen tip. To veš takoj že po stisku roke in po pogledu v oči. Tudi on po izgledu španskih korenin, čeprav so leta življenja v Londonu spretno zakrila tisti tipičen španski naglas (oba gostitelja sta drugače bila iz Argentine). Takoj nama je priskočil na pomoč in nama velikodušno vzpostavil napihljivo blazino za ležišče ter priskrbel odeje in pojštre. Da se ve, takega gostoljubja nikakor nisi deležen pri slehernem CS gostitelju, nekateri ti bodo za prenočišče res ponudili samo goli kavč. Odvisno od sreče in predvsem spretnega izbiranja kandidatov na spletu.

Ob vsem tem smo poklepetali, se nasmejali vsem dogodivščinam na poti in se tudi hitro poslovili, ker je ura bila že veliko čez polnoč. Eda in Memi je drugi dan čakala služba, naju pa vse drugo razen službe. V roke sva dobila ključe Edovega stanovanja, tako da sva imela popolno svobodo pri planiranju najinih dni v Londonu.

Z Blažem sva ležala drug poleg drugega in še enkrat šla skozi celoten dan in skozi vse, kar sva doživela. Bila sva spokojna in hvaležna za vse. In končno sva lahko zatisnila oči in zaspala.

Prvič v Angliji.   

Ide seljak u grad

Ali Mojca v London. Nisem se še prav zavedala dejstva, da odhajam, vse do takrat, ko mi je Maja spodaj pred blokom, ko smo se poslavljali, rekla: "Jutri boš že spala v Londonu!" Na široko se je smejala, jaz pa sem bila do tega precej indiferentna. Whatever. Ni še me zadelo.

Še pred samo metropolo pa par besed o poti tja. Tudi to je svojevrstno doživetje. Vsaka pot nekam je.

Začela se je zgodaj zjutraj, potem, ko sem v kovček manično zlagala še zadnje kose prtljage. Nikoli se ne naučim - začni pakirati vsaj isti dan podnevi! Noč pred odhodom itak pozabiš/spregledaš pol stvari. Recimo teniske, da ne boš ravno korenin spustila, ali pa knjige, da se boš kaj učila, če se že slavnostno vrneš junija direkt v izpitno obdobje. Ampak neee, invisible mode je bil vklopljen.
Kakorkoli, z Blažem pokličeva taksi, ker seveda gospodična ne bo vozila svoje prasice gor in dol po trolah (op. a.: prasica je kovček, ki je dobil svoje poimenovanje v Španiji, potem ko je vztrajno zavračal sodelovanje pri prevažanju po podzemni - "Pizda ti materna, prasica jedna!!!" in brcanje in boksanje in premetavanje - you know me :D). Štartala sva z vlakom. Da, iz Slovenije. Zakaj? Because we're fearless bastards! :P Ne, letalo sva imela iz Celovca in se je opcija z vlakom zdela najprimernejša in, verjameš ali ne, najcenejša.
Pridemo do Beljaka, kjer moramo prestopiti na bus zaradi prenove tirov. Pa si mislim: "A ne delajo tega samo v Sloveniji?" in zavijem z očmi. Ampak ok, ker vem, za kakšen postopek gre, se mirno odpraviva proti izhodu s postaje iskat bus, ziher nas že čaka zunaj. Lesson #1: nikoli ne pričakuj, da se bo nekaj zgodilo, ker se ne bo. Prideva pred postajo, gledava, iščeva, bereva obvestilo v polomljeni nemščini. Obstaneva. Nikjer nikogar, uslužbenci na postaji imajo očitno dopust, če prenavljajo tire, skratka puščava. Bus z napisom Celovec oz. Klagenfurt pa se ležerno odpelje mimo naju. O fak. Priznam, v tistem trenutku mi je prvič zavibriral tisti živec v glavi, ki praktično opravlja isto funkcijo kot alarm. Ampak se nisem dala. Sem si mislila, da bova že nekako prišla. Ne, nisem si mislila, popravek, upala sem. Ker misliti vnaprej res ne smeš.
Po nekaj minutnem šetanju gor dol vamo tamo pride mimo moški prav tako s svojo veliko prasico - kovčkom. Blaž še kar naprej teka okrog in išče mesto, od koder bi lahko peljal naslednji bus, jaz pa čakam na vogalu in poslušam tipa, ki se pogovarja po telefonu. Srb. Trenutek olajšanja je bil podoben tistemu prizoru iz ameriških filmov, ko otroci tečejo očiju v objem vpijoč 'daddy daddy!!'. Kar smejalo se mi je. Tip se meni, da ga bo očitno nekdo prišel pobrat z avtom. Zgleda, da ga glas z druge strani sprašuje, koliko prtljage ima. Pa tip reče dva kufra in kaže s prstom na mojega in mi kima. Točno sem vedela, za kaj se gre, ampak se vseeno nisem mogla načuditi tej svojevrstni predrznosti. Skratka, tip nama je ponudil prevoz do Celovca, direkt do letališča. Do takrat, ko je Blaž prišel nazaj, smo bili že vse zmenjeni, nakar izvem, da sta se onadva že spoznala med iskanjem nikoli napisanih informacij o busu. Sporazumela sicer v angleščini, ampak Srb je vedel po naglasu, da gre za nekoga z nekdanjega skupnega teritorija. Baje.
V času, ko smo čakali na našega mesijo, smo klepetali o vseh možnih rečeh. Predstavili smo se, si izmenjali vsak svoje misije oz. razloge za potovanje ipd. Zanimivo ga je bilo poslušati. Taki pravi temperamentni Srb. Tak, ki veliko rad tala svoje mnenje, druge pa dosti krat rad presliši v stilu, da ti 2x pokima in zamenja temo. Kot strela. Moving on.
Bratranec ali ženin bratranec ali bog ve čigav bratranec, itak se ti zdi, da so v tujih državah vsi Srbi nekako povezani med sabo, pride po nas, nas naloži in odpelje v Celovec direkt na letališče. Tam nekako nisva vedela, kako bi jima poplačala, ker sta plačilo zavračala, zdelo pa se nama je neprimerno, da bi stisk roke in "pokliči, če boš kaj v Ljubljani" zadostoval. Zato sva ju povabila na pijačo, čemur se pa nista upirala. Itak človek pričakuje neko zahvalo, to je človeško. Plačal jo je Blaž in, o bog, pa še kako jo je plačal. Avstrija, letališče, pivo. You do the math. Ampak vseeno se nama je zdelo, da je bilo fer plačilo. Stisnili smo si roke, si obljubili, da se poiščemo na fejsbuku (which reminds me...) in se poslovili. Lesson #2: bilo kuda, Kiki aka braća Srb svuda. Res ne velja zastonj, da poskrbijo za stvari...
Spomnim se še občutka, ki me je preveval po vsem, kar se je zgodilo. Z Blažem sva še kar sedela v kafiču, gledala predse in se izmenično nasmihala. Izmenično zato, ker nama je obema, eden za drugim, prihajalo v glavo, kaj sva pravzaprav doživela. Popoln neznanec nama je popolnoma nesebično ponudil pomoč. Tisto brezpogojno, ko resnično nič ne pričakuješ v zameno. Potem sva kalkulirala, da bi res bila gusta, če ga ne bi srečala. In če bi bila, bi se tistemu mojemu živcu od prej popolnoma strgalo. Tako kot sem takrat naglas razmišljala, tako moram sedaj ponoviti še enkrat: taka dobrota te resnično navdihne. Želela sem si, da bi tudi jaz lahko tako nesebično enkrat nekomu pomagala. Tako usput, ko imaš možnost pomagati. Verjetno res drži, da dobre stvari najdejo pot do dobrih ljudi. Noro.

Po vsem tem je sledila mučna pot do Londona. Moji gležnji so počasi začeli otekati in do takrat, ko sva z busa izstopila na postaji Victoria v centru Londona, so že popolnoma otekli. Utrujena in lačna - jaa, ne lačna, ampak res volčje lačna, tako zelo lačna, da sva kot prava dva kmetavzarja iz sela spregledala obvestilo ob vhodu v pub, da gostje naj počakajo, da jih bo osebje posedlo, in se s kufrom in dvema nahrbtnikoma zrinila mimo sedečih gostov, ki so nama, vsaj jaz sem to opazila, Blaž je namreč moral nesti prasico, namenjali zelo namrščene poglede  - sva vstopila v prvi pub in si prvič naročila famozni fish and chips. In zadnjič. Ampak takrat je vse pasalo.

Bila sva v Londonu.

Zgodbice od tu in tam

Recimo temu evidenca ali popis dogodkov in doživetij. Itak si moram beležiti stvari za končno poročilo, s katerim bom dokazala tetkam v mednarodni pisarni, da nisem šla na študijski dopust v tujino.

Torej blog o tem, kako je v Angliji. Kako je bilo priti v Anglijo, se ustaliti - stati inu obstati. Za mene in moje delo ter za tebe, tvojo sestro, prijatelje in znance ter mimobežne fejsbukaše.


Zdaj pa grem najprej zrihtat ureznino na nogi. SPET! >.<