Blighty, finally!

Po tem, ko sva se prav tipično po angleško okrepčala, sva za nekaj časa kar obsedela na stolih. Oz. vsaj dokler naju ni pritisnilo na stranišče. Pravi labirint do tega stranišča – če pub od zunaj zgleda ravno tolikšen kot naš Premier Pub na Petkovšku, je notri čisto druga zgodba. Ko se spustiš v lov na stranišče, presenečen ugotoviš, da gre za pub in nočni klub v enem. V ogrooomni ogromni stavbi. Tako da če so vsi pubi takšni, ti v Londonu res ne more biti dolgcajt  - fuzbal za dede in plesišče za babe. Na koncu grejo vsi zadovoljni domov...

Končno sva nabrala toliko moči, da sva lahko nadaljevala pot. Treba je bilo poiskati najinega CouchSurfing gostitelja, ki nama je pot do svojega stanovanja opisal skoraj tako podrobno, kot Joyce opisuje Dublin v Uliksesu (op. a.: CouchSurfing je mednarodna skupnost ljudi, ki ponujajo prenočišče – v nekaterih primerih dobesedno kavč – v zameno za druženje in izmenjavo medkulturnega kapitala. Primarni cilj ni zastonj šlepanje pri nekom, čeprav bi lagala, če bi rekla, da to ni velika prednost tega. Vse izkušnje do sedaj so bile zanimive in pestre, spoznala sem veliko zanimivih ljudi, doživela marsikaj... pa tudi obe ledvici imam še vedno).

Prideva na podzemno na Victorii, kjer spet doživiva svojevrsten šok – mravljišče ljudi, ki se ne zmeni za postranske opazovalce, vsi namenjeni v svojo smer, vsak v svojem elementu ob 22h zvečer. Kot da bi bila ura opoldne in ne čas za spanje za šolarčke.  Midva pa kar stojiva in gledava. Pa le uzreva avtomate in se pogumno spogledava, češ dajva probat. 1. poskus: fail. Čeprav nisva izpadla totalna seljaka, vsaj sanjalo se nama je, od kod do kod morava priti, cone in cene gor ali dol. Ob tem sem se spomnila, da za cenejše potovanje s podzemno rabiva neko kartico (hvala Ajda!;) ), za katero se je potem izkazalo, da ti res privarčuje marsikak funt. Na šalterju pri prijaznem, vendar vidno utrujenem in rahlo napetem gospodu, kupiva to Oyster Card in nafilava s funti ter zmagoslavno vkorakava skozi vratca proti platformam. Samo še smer je bilo treba dobro premisliti, da se ja ne odpeljeva v drugo stran. Čeprav zaradi izkušenj iz drugih evropskih mest s tem nisva imela težav (razen v Bruslju – pa kdo na tem svetu razume krožno podzemno?!). Prideva na platformo, kjer je na prevoz čakalo morje ljudi. Čakava minutko, nakar se oglasi tisti znani »Mind the gap!« glas. Le kdo je ta stric s tem glasom? Ob vsej tej gneči pa sledi čudežno razodetje – vsak potnik nekako dobi sedež, ne glede na to, koliko nas je. Po celodnevnem potovanju je to bilo več kot dobrodošlo.

Izstopiva na postaji znotraj 2. cone in nadaljujeva vožnjo z busom. Rdeči double-decker. Ja, res sva v Angliji. Do cilja sva prispela okrog 22.30, nato pa zbegana iskala blok, kjer živi Ed. Hodiva gor, dol, okrog, se vrtiva v krog, vse številke, samo tiste ne! Pa kaj je zdaj to? Na srečo naselje ni bilo mrtvo in prvega mimoidočega vprašam za informacije. Seveda, seljaka, bloki so razdeljeni glede na lihe in sode številke. Another fail. Končno najdeva najin sojen blok, se razpakirava in pogumno pozvoniva. Ni odgovora. Še enkrat pozvonim. Spet nič. Pa sem si mislila »ok, bom neuvidevna« in še enkrat pozvonim. Vsi ostali poskusi so že mejili na zalezovanje, ampak bila sva sred Londona ob 23h zvečer in nikamor za iti. Po x-poskusih se kar malo sesujem v sebi in zajamram, da tipa ali ni doma, ali pa se naju je naveličal čakati in nama daje eno kar-se-ne-dela-na-Couch-Surfingu lekcijo. Blaž pa ležerno zleknjen na ograji kar nekaj zamrmra skozi smeh. Vsaj nekdo, ki v sebi ne umira na obroke. Imela sem sicer telefonsko od Eda, vendar si po večkratnih napadih zvonjenja sploh nisem upala pomisliti na to, da bi ga poklicala. Nič, še enkrat pozvonim z upanjem na najboljše. In res! Na drugi strani se oglasi ženski glas. Ženski?! Za hip me zmede. Pa le zinem, če tukaj živi Ed. Ženski glas me zmedeno vpraša »kaj?« in jaz še enkrat ponovim isto, SAMO GLASNEJE in na način, kot to počnejo angleško govoreči ljudje, ko želijo kaj povedati tujcem in mislijo, da jih bodo ti čudežno razumeli, če bodo to povedali glasneje in počasneje. Glas na hitro nekaj zamomlja, sploh prav nisem razumela, kaj, vendar ob zvoku za odpiranje vrat mi je tudi bilo popolnoma vseeno. Prišla sva v blok! Ki ima dvigalo! Yesss! Sem spet imela malo raje svojo prtljago.

Na vratih se spoznava z ženskim glasom – malo zmedeno dekletce najinih let in z več kot prepoznavnim španskim naglasom. Predstavi se kot Edova cimra in ob mojem zgražanju nad najinim početjem spodaj pove, da se je tuširala, tako da nisva nikogar zbudila. Eda pa res še ni bilo doma. Phew! Povabi naju v sobo, kjer bova spala naslednje 4 noči. Prijetna sobica z dvema kavčema in balkonom. Stanovanje nasploh več kot udobno – kuhinja s skoraj čudovitim razgledom na London, če le-ta ne bi bil skozi daljnogled, ločena kopalnica in stranišče, dve spalnici in ta improvizirana dnevna soba, ki sva jo zdaj okupirala midva. V kratkem je prišel še Ed, tako da smo se končno spoznali. Zelo zelo zelo prijazen tip. To veš takoj že po stisku roke in po pogledu v oči. Tudi on po izgledu španskih korenin, čeprav so leta življenja v Londonu spretno zakrila tisti tipičen španski naglas (oba gostitelja sta drugače bila iz Argentine). Takoj nama je priskočil na pomoč in nama velikodušno vzpostavil napihljivo blazino za ležišče ter priskrbel odeje in pojštre. Da se ve, takega gostoljubja nikakor nisi deležen pri slehernem CS gostitelju, nekateri ti bodo za prenočišče res ponudili samo goli kavč. Odvisno od sreče in predvsem spretnega izbiranja kandidatov na spletu.

Ob vsem tem smo poklepetali, se nasmejali vsem dogodivščinam na poti in se tudi hitro poslovili, ker je ura bila že veliko čez polnoč. Eda in Memi je drugi dan čakala služba, naju pa vse drugo razen službe. V roke sva dobila ključe Edovega stanovanja, tako da sva imela popolno svobodo pri planiranju najinih dni v Londonu.

Z Blažem sva ležala drug poleg drugega in še enkrat šla skozi celoten dan in skozi vse, kar sva doživela. Bila sva spokojna in hvaležna za vse. In končno sva lahko zatisnila oči in zaspala.

Prvič v Angliji.