Po približno dveh urah vožnje z busom, podzemno in vlakom
sva prišla v Southend-on-Sea. Nisva vedela, kam morava iti – levo, desno, gor,
dol. Nič! Jaz sem se samo zanašala na občutek, da nekako poznam mesto z google
zemljevida, ko sem po internetu brskala za stanovanja. Tako da edino stvar, za
katero sem vedela, kje je, je bila obala. Pa sva vprašala prvega strica, ki sva
ga videla, če naju lahko usmeri do obale. Z veseljem je pomagal, celo namignil
na možnost uporabe taksija, da se gospodična ne bi mučila s prevažanjem
prtljage naokrog, ampak sva raje kar šla peš. Komu se je pa sanjalo, da gre za
tako dooolgo obalo...
Uspešno sva premagala pot po hribu navzdol in prišla
direkt na obalo. Taka čudna je bila. Siva zaradi vremena in zapuščena zaradi
letnega časa. Ampak kafiči vzdolž nje pa vsi odprti. Tudi javna stranišča –
zakon! Najprej sva oba opravila svoje in se potem čudila zemljevidu z vsemi
označenimi javnimi stranišči po mestu. Tako majhno mesto pa toliko stranišč. In
da se ve – gre za javna stranišča, ki za opravljanje potrebe ne zahtevajo
denarja. Nad tem sem se zelo razveselila že v Londonu, saj nisem mogla verjeti,
da dejansko obstaja vsaj ena evropska prestolnica, ki te ne skasira za to, da
lahko greš scat. Pa še urejena in čista stranišča so, tako da resnično lahko
doživiš razodetje v tistih svojih petih minutah, ko si v najbolj pristnem stiku
sam s sabo.
Mučna je bila ta pot ob obali. Nisva točno vedela, kam
morava, samo zaupala sva instinktu, da je v tisti smeri, kamor sva se podala,
center mesta in da bova tam našla pomoč. Ko je pešačenje trajalo več kot pol
ure, sem prvič pomislila, da mogoče ne greva v pravo smer. Pol ure z 20-kilskim
kufrom je skrajnost, res. Je bilo treba vprašati koga že prej za pomoč.
Vstopila sem v nek kafič, ki je dišal po sladkem pecivu in krofih, in vprašala
zaposleno, če nama lahko pove, v katero smer je turistični biro. Na najino
veliko olajšanje je pokazala v pravo smer, kamor sva ves čas hodila. Aaah hvala
klincu!! Še malo sva hodila, potem pa
končno prišla do turističnega biroja.
Vkorakala sva, kot da bi preživela vesoljski potop –
izmučena, oprtana z najnujnejšimi stvarmi in hvaležna za pomoč na poti. V
biroju so bili trije ljudje, dve uslužbenki in en lokalec, ki je uslužbenkama
krajšal čas. Prosila sva, če lahko dobiva kakšen zemljevid mesta in če obstaja
kje v bližini kak hostel. Ženska me pogleda kot tiste uslužbenke na letališčih
v filmih, kot žalostna sova s kislim nasmeškom rekoč 'Sorry' in odkima. Od
neugodnega presenečenja najprej sploh nisem dojela, kako je možno, da v mestu
velikosti Ljubljane ni niti enega youth hostla, ampak nisem pustila, da bi
preveč glodala to misel, ker bi me potem do konca iztirilo. Vprašala sva,
kakšne so druge opcije, nakar je sledila tista prava rešitev.
V angleških mestih kot je Southend se ne poslužujejo
hostlov, ker imajo v ponudbi nekaj drugega: bed and breakfast guest houses. Gre
za dokaj poceni nastanitev v pravih stanovanjskih hišah, ki jih vodijo kake
gospodinje in hišniki. Seveda se cene razlikujejo glede na ponudbo. Midva sva iskala
resnično najcenejšega, ker sva itak računala, da bom hitro našla stanovanje in
se preselila.
Uslužbenka biroja je hitro izbrskala par številk in
poklicala par teh guest houses ter preverila, če imajo kakšno posteljo na
razpolago. Seveda, da eno posteljo, saj ne bova plačevala dveh oz. vsak svoje.
Aaali pa tudi ne – spet tisti ustrežljivi nasmešek uslužbenke in spoznanje, da
v Angliji očitno ne sprejemajo dveh gostov v enoposteljno sobo. Ok. KAJ?? Ampak
dobro, hotela sva čimprej dobiti sobo, tako da sva se na hitro sprijaznila s
tem 'wtf' dejstvom. In res, uslužbenki je uspelo izbrskati en guest house, kjer
bi za relativno nizko ceno dobila posteljo in še zajtrk zjutraj. Sold! Na
zemljevidu ga je obkrožila in ko gledava, kam torej morava iti, zgrožena ugotoviva,
da v točno tisto smer, od koder sva pravkar prišla. In še celo malo dlje. Jao
jaooo pa ne spet po tej obali! *facepalm*
No, če sva prej hodila slabe tričetrt ure do sem, sva
zdaj za nazaj rabila uro in pol. Nikakor nisva mogla nadaljevati poti brez da
bi kaj pojedla. Kot prava češka turista (saj veste – Čehi in njihova češka
hrana, ki jo s sabo vlačijo vsepovsod) sva imela svojo hrano, ki sva si jo
predhodno pripravila že v Londonu, in se tako usedla na prvo klop ter se v miru
najedla. Tokrat nisva bila turistični atrakciji, ker je mesto v vsej svoji
sivini izgledalo kot postapokaliptično mrtvilo. Nikjer nikogar, samo avti na
cesti.
Po nekem času sva končno le nadaljevala pot in prišla do
najinega guest housa. Blues guest house. Pozvoniva in čakava. Odpret nama pride
nezaupljiva Afričanka, ki se skriva za vrati in čaka, kaj bova zinila. Končno
jaz spregovorim in povem, da so jo v najinem imenu klicali iz turističnega
biroja. Ob tem se barve njenega obraza spremenijo in na široko odpre vrata in
naju povabi noter. Predstavimo se, rokujemo, nasmejimo ob tem, zakaj naju tako
dolgo ni bilo in zakaj sva spodaj na obali igrala Čeha. Povabi naju v
jedilnico, kjer izpolniva obrazce. Ko prideva do razdelka eno-/dvoposteljna
soba, se spontano ustavim in poskusim svojo srečo. Vprašam jo, če je možno, da
bi lahko skupaj spala v enoposteljni sobi. Pa mi spet nameni tisti nezaupljivi
pogled. Pa nato malo začnem jamrati, kako je vse drago in da malo morava
gledati na keš, da ne zapraviva preveč in bla bla bla. In naju vpraša, če sva
par. In midva oba navdušeno prikimavava ko dve budali s Tourettovim sindromom.
Očitno jo je to zmehčalo, saj se je nasmejala in nama dovolila biti skupaj v
enoposteljni sobi. Počutila sem se, kot da sem v osnovni/srednji šoli in sem
ravnokar dobila eno krepko vzgojno.
Dala nama je ključe, naju pospremila do sobe in naju
pustila sama. Sobica je bila prav prisrčna: postelja večjih dimenzij, kot tiste
v študentu, tako da sva spala malodane kot kralja (skromnost je lepa čednost pa
to), ensuite kopalnica, televizija in klubska mizica, na kateri naju je čakal
grelnik za vodo, dve skodelici in pravi angleški čaj. Moj prvi 'awww' moment.
Vse lično in čisto.
Malo sva se razpakirala, stuširala in nasploh spočila od
potovanja, večer pa nato šla do mojega prvega kontakta za potencialno sobo. Na srečo
je živel eno ulico stran, tako da nama ni bilo treba spet pešačiti na drugo
stran obale. Bil je zelo prijazen in razumevajoč. Razkazal mi je stanovanje, v
katerem je živel sam in je zdaj oddajal eno enoposteljno sobo. Zelo veliko in
svetlo. Dnevna soba prava viktorijanska s tistimi velikimi okni, ki so izbočena
navzven (saj ne vem, kako se temu sploh reče v arhitekturnem smislu). Res
čudovito stanovanje, ampak draaago. Če bi se odločila za to sobo, bi zanjo
morala plačevati 400£ na mesec. 400! To je skoraj 500€! Pa še enkrat toliko je
hotel za depozit. Dejansko si tega nisem mogla privoščiti, ker še sploh
štipendije takrat nisem imela nakazane pa seveda se ne bi zadovoljila s prvim
stanovanjem, ki sem si ga ogledala. Tako da smo se vljudno poslovili z obljubo,
da se še slišimo.
Naslednji dnevi so tako minili v iskanju primernega
stanovanja. V guest housu sem prosila za kak dnevni lokalni časopis, kjer sem
našla oglase in po enournem nabiranju poguma začela klicariti okrog. Ne vem,
zakaj, ampak imam grozen strah pred klicanjem neznancev. Že v Sloveniji, kaj
šele v Angliji. J Gre
za resnično neumnost, vem, ampak vedno mi je lažje komunicirati z neznanci v
živo kot pa prek telefona. Tako je tudi to bila mučna izkušnja. Bila sem v
grofiji Essex, kjer imajo domačini grozen naglas in jih res težko razumeš svoj
prvi dan tam. V živo jih je bilo težko razumeti, kaj šele po telefonu. No,
končno sem se opogumila, nadela svoj najboljši možni britanski naglas, kar sem
ga premogla, in začela klicati okrog. Ko sem dala skoz prvi pogovor, je vsak
naslednji bil lažji. Pa čeprav sem ob tem naletela na Kitajce, Afričane,
Poljake in ne vem koga še vse. Na koncu je že postalo prav zabavno. Sploh s
Kitajci – 'stešn rod, stešn rod' mi je ena govorila za Station Road. J Eden se je celo opogumil
črkovati naslov, ma ni bilo v nobeno pomoč. Sem si samo zapisala ta približek
in potem poiskala na zemljevidu v upanju, da mislim pravo ulico.
Tako sem dobila par dogovorov za ogled stanovanj, na
katere sva šla v prihodnjih dneh. Moram povedati, da situacija ni nič kaj
drugačna, kot v Sloveniji. Tudi tu bi ti prodali luknjo nad neko pralnico ali,
še hujše, nad kitajsko restavracijo za bajne pare. Groza. Pri Kitajki na 'stešn
rod' je bilo najhuje – stara soba s starim smrdljivim pohištvom, umazana
zaflekana posteljnina, gospodinjstvo brez kuhinje, lokacija Ljubljana Zalog.
Cena - 350£. J
Haha, malo sutra. Vljudno sem se zahvalila in (spet!) rekla, da se še slišimo, kar ne moreš biti nesramen. Komaj
sem čakala, da odidem od tam, da mam lahko svojih 5 minut zgražanja in
preklinjanja. Fuj.
Po parih takšnih failih sem našla Johna, mojega sedanjega
'landlorda' kot pravijo Angleži. Hiša leži v samem centru mesta, kjer maš vse
na dosegu roke – veliki Sainsbury's (kot Spar pri nas), študentski dom in
univerzo, glavno ulico (kot Čopovo v LJ) z vsemi trgovinami, ki si jih želiš in
ne želiš, moje delovno mesto, ki je oddaljeno 10 minut hoje. Vse! Imam svojo
sobo, ki je zame ravno prave velikosti, je čista in urejena s tapiciranim podom
in posteljo širine, kot je še nikoli nisem imela in ki jo bom delila s
prijatelji, ki danes pridejo na obisk (naša tradicija še iz časov bivanja v
študentu). Skratka popolna je. Zanjo plačujem 85£ na teden, kar na mesec znese
približno 350£. Za tako sobo in tako lokacijo se mi je zdela cena čisto
primerna, tako da sem danes tu in bom tu do konca prakse. In res si ne bi
želela biti nikjer drugje, ker vse štima – vsi trije cimri, s katerimi si delim
kuhinjo in (po novem) dve kopalnici, so skulirani in zelo zanimivi, lastnik je
nadvse skrben in prijazen mož, ki je čisto sam s svojimi golimi rokami naredil
še eno kopalnico in živi pod nami ter je edini od vseh lastnikov, ki sem jih
spoznala, da ni delal nobenih problemov v zvezi z obiski in prenočevanjem.
Angleži so zelo občutljivi na to – eden, s katerim sem komunicirala prek maila,
takrat še v Sloveniji, me je kar skenslal rekoč, da njegov dom ni hotel in da
tega ne odobrava in da si naj raje poiščem kaj drugega. Moj prvi 'wtf' moment. No,
John je glede tega res car in ne dela nobenih problemov. Ravno prejšnji teden
sem mu povedala, da pridejo prijatelji na obisk za par dni in me je samo
vprašal 'Saj ne boste preglasni, ne?' J Ima
tudi psičko Russela Terriera, ki sliši na ime Millie in je najprisrčnejši peso,
kar sem ga kdaj spoznala. Vsake toliko mi pride krampat na vrata, da ji naj
odprem in če me ni, se uleže pred vrata in me čaka. Kot da bi jaz bila njen
lastnik! Takega vedenja sigurno nisi vajen pri psih, ki jih ne poznaš in oni ne
poznajo tebe. No, to ni tak pes. To je prav poseben pes ali awesome dog is
awesome. J
No, tudi to mesto sva z Blažem pošteno prečesala po
dolgem in počez. Dejansko je najzanimivejši del mesta ta, kjer zdaj živim –
High Street z živahnim dogajanjem blizu katere je tudi plaža z majhnimi
sladkimi kafiči, mini zabaviščni park, ki spominja na tistega ogromnega v
Venice Beach v Kaliforniji, najdaljši pomol za sprehajanje in majhen zeleni parkec, ki nudi zavetje pred soncem
in omogoča tisto poležavanje pod krošnjami, ki si ga vajen iz Tivolija. Fajn
je. Zares lušten del mesta, ki pa ga kazijo 'dog droppings' vsepovsod. In če
rečem vsepovsod, mislim vsepovsod – pred vhodom v trgovino, sredi nakupovalne
ulice, pred vhodnimi vrati hiše. Vsepovsod. Čudno, da ljudje ne jemljejo tega
bolj resno, glede na to, da povsod stojijo znaki z opozorilom na globo ipd. No,
nekdo očitno že ne opravlja svojega dela, kot bi ga moral.
Negativno me je presenetilo tudi dejstvo, da ne
reciklirajo. Le v centru se najde kak smetnjak, ki bi naj kao bil za ločevanje,
ampak še to po nekem drugem principu, ki ga mi ne poznamo – plastika in steklo
skupaj v en smetnjak, ostalo ali 'litter' pa v drugega. Nesmiselno glede na naš
način ločevanja. Tudi hiše, take kot je naša, ne poznajo smetnjakov, tako kot v
Sloveniji – smeti v vrečkah pustijo pred hišo, kjer čakajo na odvoz vsako sredo. Tako se sprehajaš skozi mesto v torek naslednji teden, ki že
pošteno zaudarja po smeteh. Ali pa se sprehajaš po High Street, kjer te
neugodno preseneti lisica. Da, lisica! Tudi meni ni bilo jasno, ampak z Blažem
sva se zvečer sprehajala po ulici, nakar zagledava lisico, ki stoji pred Top
Shopom. Ne, ni del reklame, dejansko je živa lisica. In to velika lisica. Eno sem
izvedela – če se ona ne ustraši tebe in ne začne bežati, se je vsekakor moraš
bati ti in urno zbežati stran. Tako sva se je tudi midva na veliko izognila in
pospešila korak naprej.
Čez nekaj dni sem izvedela, da so lisice velik problem
angleških mest, tudi Londona. In to ravno zaradi smeti, ki se valjajo pred
hišami, da jih lisice ja lahko potamanijo za hrano, kolikor je pač najdejo med
smetmi. Tudi jaz sem enkrat našla eno od naših vreč razcefrano. Kar ni ti
vseeno za varnost.
Vsekakor je pa mesto zgledalo obetajoče. Nisem se še
čisto počutila oddaljeno od doma, ker je Blaž bil z mano. In bala sem se dne,
ko bo moral oditi. Takrat se bo res komaj začelo.
