Life as I know it

Ko sem napisala svoj prvi bloggerski zapis, sem še nosila plašč. V četrtek bom šla domov v gladiatorkah. Če me ne nažulijo.

Kar težko verjamem, da so minili trije mesci. Trije mesci nekega ustaljenega življenja, ki bo spet ubralo novo-staro pot, ko se v četrtek vrnem domov. Še težje pišem in odgovarjam na tisti 'kako je blo', ker je praktično nemogoče povzeti nekaj, kar je blo tako izjemno, obenem pa tako običajno. Pač živel si nekje drugje, ampak si živel. Ponotranjil si vse okrog sebe - ulico svojega novega doma, pot do šole, trgovino, v kateri si nakupoval, vlak, s katerim si se vozil. Ja, saj ni blo nič tako drugačnega. Tudi tu je nebo modro, ko ni sivo. Pač živel si.

Ampak ob misli na vse ljudi, s katerimi sem delila to življenje, me pa popade neka čudna mešanica občutkov. Vedno se najprej zavem, da nekaterih najverjetneje ne bom nikoli več videla. In potem razmišljam naprej, kako noro je dejstvo, da si jih sploh srečal, da se je tvoja črta srečala z njihovimi in da jih kljub njihovi neznatnosti verjetno ne boš nikoli pozabil. Se kdaj vprašaš, kaj vse se mora zgoditi, da se dva človeka srečata?

Sploh otrok se bom rada spominjala. Ta njihova prvinskost in nepreračunljivost sta mi vedno znova v velik navdih. Prav vsak izmed njih je sam svoj lik. Tako mamo takega, ki se z vsakim skrega, ampak ni nikoli nič kriv. Pa takega, ki noro dobro poje in pleše. Pa skupino treh deklic, ki skoz tičijo skupaj. Al pa takega, ki se rad druži s svojo sošolko in s katero živita v namišljenem svetu najljubših knjižnih junakov. Pa tako, ki misli, da je vampirka in najraje od vsega kaže svoje kočnike. Aja, pa tudi takega z avtizmom. 

Z njim sem preživela kar dosti časa, tako da sem ga v tem kratkem času dodobra spoznala. Na začetku sem bila na smrt prestrašena, ker še v življenju nisem srečala avtista. Ne odraslega, kaj šele otroka. Potem, ko sem ga videla, sem se spomnila, da je to bil eden od fantkov, ki mi je ob prvem obisku šole mimogrede stisnil roko in zaželel dobrodošlico na njihovi šoli. Vem, da sem takrat razmišljala, kako čudno, da me sploh ni pogledal v oči. Tudi cel prvi mesec me potem ni. Kasneje pa se je že znalo zgoditi, da se je moj pogled srečal z njegovim, neposredno iz oči v oči, na kar sem zelo ponosna, da mi je uspelo. Neverjetno, kako delujejo možgani teh ljudi. Po eni strani ga nisem mogla pripraviti do tega, da bi napisal eno vrstico besed, po drugi pa je napamet poznal tipkovnico računalnika in poštevanko. Fascinirajo ga ponavljajoči se vzroci in oblike, šiva bolje kot jaz. Ko pa je treba sedeti pri miru v tišini, je to zanj mission impossible, vse do takrat, ko mu v roke porinem modro samolepilno gumo (nadomestek lepilnega traku). Potem je kot da ga ni, ker si tako zaposli možgane z njo, da ga drugo okrog njega nič ne briga.

Malo manj zanimivo je, ko stvari ne grejo tako, kot si jih zamisli. Potem letijo tudi stoli. Na srečo jaz tega nisem doživela, sem pa doživela trmarjenje, jokanje, metanje na tla in histerijo. V teh primerih ga obvlada njegova defektologinja, ki na šoli skrbi samo zanj. Pri delu z njim sem tako kar hitro pogruntala, da nič ne smeš narediti namesto njega, tudi takrat, ko ne gre. Ker če mu vzameš to sposobnost, ga čisto vržeš s tira. Tako se je tudi dogajalo, da sva vadila tipkanje na računalniku in sem zraven njega sedela in včasih čakala do deset minut, da je napisal besedo. Bog ne daj, da bi namesto njega, čeprav sem včasih bla na robu pameti in si mislila 'shoot me'. Moj prag tolerance je danes višji, kot je bil kadarkoli prej.

No, zadnji mesec sva se že tako sprostila, da me je enega dneva, ko je vreme prvič blo pomladno sončno po enomesečnem deževju in ko sem imela oblečene tanke kožne najlonke, pobožal po levi nogi. Pogovarjala sem se z eno od učiteljic, nakar pri nogah zagledam njega. Učiteljica se začne smejati in pove, da to pač enostavno mora sprobati in da je to v njegovi navadi. Nakar sam zakliče, da samo sprobava, če sem si obrila noge. :) Pobožal me je kar nekajkrat zapored, tako da predvidevam, da sem prestala test. Hvala Venus.

Poleg njega mi bo v spominu ostalo kar nekaj drugih otrok. Deklica, ki mi je za svoj rojstni dan v šolo prinesla kos torte od doma. Pa druga, ki mi je skoz risala risbice in me prosila, da naj pustim študij v Sloveniji in pridem delat na njihovo šolo. Pha! Ja, ni problema. Ah, v otroški glavi je vse tako enostavno in nekomplicirano. Kdaj na poti odraščanja izgubimo te veščine?

Tudi odrasli so se izkazali, sploh moji mentorici, stanodajalec in cimer ribič. Pa peso. Pogrešala jih bom.

Tako zelo sem srečna, da sem se odločila za ta korak. Izkušnja je bila neverjetna in minila je tako zelo hitro, da sploh ne dojameš, da čas beži resnično zelo hitro.

To obdobje sem tudi lepo izkoristila zase. Brala sem, pohajkovala, se ne-učila (za kar ni nikoli primeren kraj in čas), se pogovarjala sama s sabo, včasih tudi naglas - itak ne razumejo slovensko. Veliko časa sem preživela sama s sabo in navdušeno ugotovila, da sem lahko sam svoj gost, da mi ni dolgčas in da imam vedno kaj za početi. Tudi brez računalnika - se je že moralo zgoditi z razlogom, da je eno nedeljo misteriozno izdihnil. No, ne bom si metala peska v oči, priznam, da sem kar hitro bila pripravljena plačati za popravilo. Vseeno pa se mi zdi bistvenega pomena, da človek ve biti samo s sabo v tišini, sploh v času, ko vse okrog tebe utripa, vibrira, tuli in flešira. Folk več ve biti sam s seboj, ne vidi vase. To mora biti grozno. In zelo žalostno. 

Veliko sem se naučila o sebi in o ljudeh okrog sebe, kliše gor ali dol. Pridobila in izpopolnila veščine ter pogledala globoko v sebe in razčistila z ene par stvarmi. Iz tega izhajam popolnoma broke in z rdečimi številkami na računu, ampak obenem bogatejša za izkušnjo, ki je eni ne bodo nikoli doživeli. Pa bi jo morali, vsak bi moral iti skozi nekaj podobnega vsaj enkrat v življenju. Da se postaviš v malo bolj neugodne položaje, se rešuješ iz njih in ob tem raseš. Kaj je bistvo življenja, če ne to? Od tu naprej ni nič več nemogoče, svet je tvoj dom.

Lesi se vraća kući.

Barons Court

Tako je po enem tednu turističnega pohajanja in končne nastanitve na Elmer Avenue prišel tudi dan, ko sem morala dragemu pomahati v slovo. Bilo je grozno. Že na predvečer odhoda me je to neprijetno čustvo čudnega strahu stiskalo za srce in mi ni dalo miru. Nisem se mogla sprostiti, ker sem samo odštevala ure do jutra. Stežka sem zaspala tisto noč.
Zjutraj sem na hitro hotela opraviti s tem. Zbudila sem se in šla v kuhinjo delat zajtrk, Blaž pa je v sobi pakiral. Nisem hotela gledati. Nisem hotela iti z njim na postajo, nisem se hotela poslavljati, še najbolj pa nisem hotela, da bi sploh odšel! Ampak druge ni bilo, kot sprijazniti se z realnostjo danega trenutka. Saj sem vedela, v kaj se podajam, ko sem se prijavljala za prakso v tujini. Ne, lažem, nisem. Navdušenje ti ne da časa, da bi prav pomislil, v kaj se spuščaš. Ampak zdaj sva bila tu, na pragu neke neznane hiše sredi neznane ulice v mestu, ki bo naslednje tri mesce moj dom. Je blo treba tudi to dati skoz.
Pospremila sem ga do vrat, kjer sva se še nekaj časa gledala in si izmenjavala zadnje besede. Saj se bova slišala. Saj se bova vidla. Saj bo vse ok. Poljub v slovo, pogled nanj, kako odhaja po ulici, in že sem tekla gor v sobo, da sem se lahko konkretno sesula in razjokala. Bolečina je stiskala srce, realnost je butala v prsa z vso svojo silo in vse, na kar sem v tistem trenutku lahko mislila, je bilo, kako bom sama v nekem novem, nepoznanem mestu. Odličen začetek prvega delovnega dne.
Nisem se pustila, da bi strah iz mene izvlekel najhujše. Vstala sem s tal, se šla zrihtat in oblečt, ter si med kontempliranjem ob zajtrku obljubila, da bom iz te izkušnje potegnila najboljše, če sem že tu. Kaj pa naj drugega! Man up!

Bil je lep sončen četrtek, ko sem hodila po ulici in razmišljala, kakšen bo moj prvi delovni dan. Točno sem vedela, kam moram iti, ker sem šolo obiskala že par dni prej, ko je Blaž bil še z mano. Tako sem tudi že poznala vso osebje, ker mi je podravnateljica šole in moja mentorica dala izčrpno turo po celi šoli.
Gre za dokaj majhno poslopje, kjer leži Barons Court Primary School and Nursery. Gre tudi za dokaj mlado šolo, saj so svoja vrata odprli nedavno, par let nazaj, tako da še v bistvu sploh niso zapolnili vseh razredov - najvišji razred od predvidenih šestih je zaenkrat 4. ali kot pravijo Angleži 'Year 4' znotraj ravni Key Stage 2.
Torej malo za splošno razgledanost: otroci v Angliji začnejo svojo šolsko pot na 'Foundation Stage', znotraj katere so dve leti ('Nursery' in 'Reception'). Potem napredujejo na 1. raven ali 'Key Stage 1', znotraj katere sta dva razreda po naše ali 'Year 1' in 'Year 2' po njihovo. Nato sledi 'Key Stage 2', znotraj katerega sta 'Year 3' in 'Year 4' in tako naprej vse do 'Year 6' ('KS 2 Advanced'). Po koncu zadnjega razreda morajo vsi opraviti zaključne teste iz matematike in opismenjevanja, ki jim potem omogoča nadaljnjo pot v srednjo šolo. Da, Angleži gredo v srednjo šolo z enajstimi leti, vendar situacija ni ista, kot pri nas - če se v Sloveniji lahko po nenadnem preblisku odločiš, da boš raje kot v šoli posedal doma, ker se to pač lahko odločiš, saj srednješolsko izobraževanje ni obvezno, je to v VB a no-go. Srednješolska izobrazba je obvezna, tako da otroci morajo nadaljevati s šolanjem. Tako morajo ostati v šoli vse do 'Year 11' ali do svojega 16. leta in šele nato si lahko začnejo zmišljevati, kaj bodo zdaj. Brihte se odločijo ostati v šoli še dodatni dve leti, katerima pravijo 'Sixth Form' in znotraj katerih se pripravljajo na 'A-levels' izpite, ki jih bodo potem lahko spravili na željeni faks - čigar ime se skoraj zagotovo začne s Sveti (*vstavi ime poljubnega svetnika), Kristus, Kralj ali Kraljica - drugi pa se odločijo za poklicno šolanje na kakem ne tako prominentnem koledžu. Da, tako to gre.

Z ovinka sem zavila na cesto, ki vodi do šole. Slišalo se je vpitje otrok, ki se poslavljajo od staršev. Začudila sem se nad številom staršev, res jih je bilo veliko. In to ne samo tisti dan, ampak vsak dan. Nisem se mogla izogniti očitnemu pomisleku, ali je bilo tako tudi, ko smo še mi bili osnovnošolčki. Kolikor mi spomin razkriva, je mama šla z mano v šolo samo prvi šolski dan, potem pa hajd sama gor v breg. Ključ od doma okrog vratu in v glavo vtepena zavest o tem, kako ga moram paziti in da se po šoli moram vrniti direkt domov, je kar klicala po vragolijah, ki so se rado dogajale po šoli. Tako sem v nizu rednega zamujanja domov, ki se je razvijalo skozi leta (tako popoldne po šoli kot ob vikendih zvečer), prvič to storila že kar v 1. razredu (jebemu, hitro sem začela)! Namesto na likovni krožek sem odšla k prijateljici, pri kateri smo gledale Plavo laguno (ne Nina?? ;) ), domov pa ležerno prišla ob 3h popoldne in si še drznila razburjeni mami lagati v obraz, da sem pa ja bla na likovnem krožku. Če prenesem to situacijo v šolo, kjer trenutno delam, bi starši verjetno klicali policijo. No, pri nas je minilo znatno manj dramatično, vendar ne brez posledic - klasičen hausarest brez izhodov na dvorišče ne-vem-kak-dolgo. Pa smo vsi preživeli. Tako da včasih še kar ne morem razumeti te histerije okrog spremljanja otrok v šolo. Ne vem, mogoče se mi pa kdaj utrne, zakaj točno...

V šoli me je že čakala mentorica, ki mi je dala ključe omarice in me prijazno spodbudila, da naj uporabljam vse, kar je v zbornici - čajnik, toaster, mikrovalovko, pečico, hladilnik, fotokopirc, računalnik, karkoli. Vsi so bili blazno prijazni in spoštljivi. In vsi z istim pozdravom 'Hello, how are you?' izgovorjenim tako na hitro, da nikoli prav nisem vedela, ali gre samo za običen pozdrav, ali moram zares odgovoriti, kako sem. Morala sem izpasti zelo nevedna, ko sem ignorirala to vprašanje, dokler mi ni prekipelo in sem so-cimra vprašala, v čem je fora. Na mojo grozo mi je razložil, da dejansko sprašujejo po počutju in da je pač fajn, če na to odgovoriš. Jao. No, lesson learned. Zdaj vsakič lepo uporabim tisti osnovnošolski naučeni 'I'm fine, thank you.' in si mislim, kot da te res zanima. Velikokrat se mi zdi ta angleška prijaznost narejena in nepristna. In ne samo meni, tudi drugi ljudje, s katerimi sem se pogovarjala o tem, so se strinjali. Pač ja, zelo bodo prijazni in spoštljivi, ampak bondali se pa ne bodo. Tako da včasih se mi potem resnično zdi odveč odgovarjati na ta 'Hi, how are you?' in bi jim najraje stegnila sredinca. Ampak raje ne, da si ne bodo mislili, da smo Slovenci/Slovaki/Čehi ali za karkoli me že imajo sami divježi. :p

Takoj po markiranju svojega prostora v zbornici sem odšla v prostor, kjer je KS 2 in s katerimi tudi delam. Pravim mu prostor, ker sta besedi 'razred' ali 'učilnica' popolnoma neprimerni za to, kar sem videla tukaj. Torej celoten KS 2 se uči znotraj tega ogromnega prostora, ki je nekako razdeljen na 3 delovne kotičke, kjer se zjutraj dobijo 3 matične skupine ali 'razredi', v katere so otroci znotraj KS 2 razdeljeni. Ker je v šoli situiran višje, kot prostor, kjer se uči KS 1, mu pravijo 'Treetops' (prostor KS 1 se zato razumljivo imenuje 'Woods'), razredi pa so poimenovani po drevesih - 'Guava' (guava), 'Linden' (lipa) in 'Rowan' (jerebika). Vsak delovni kotiček ima belo tablo, projektor, učiteljevo mizo z računalnikom in prostor s preprogo, na kateri učenci sedijo, medtem ko poslušajo navodila, razlago, povzetek ali karkoli že pač. Poleg vsega tega ima vsak kotiček še otočke z mizicami, ki so oblikovane tako, da jih lahko ali ločiš za individualno delo, ali pa jih  daš skupaj v krog, tako da res tvorijo kot en otok. Tu potem poteka delo učencev. V samem centru celotnega prostora pa so še malo večji naslonjači, ki so jih nedavno zamenjali beanbagi, in manjše komode s knjigami, ki skupaj tvorijo bralni kotiček. Ves prostor je neizmerno svetel zaradi francoskih balkonskih vrat, ki tvorijo eno celotno steno, in pa zaradi oken, ki obkrožajo vodoravno streho.
Kaj takega nisem videla še nikoli prej in res se nisem mogla načuditi, kako je lahko delo v takšnem prostoru sploh možno. Pa še kako je lahko!

Vsak dan se torej začne tako, da se razredi dobijo vsak v svojem kotičku na preprogi, kjer učiteljice-razredničarke opravijo formalnost z dnevnikom. Ob 9.00 se potem začne pouk. Otroci se spet razdelijo v druge skupine za vsak predmet posebej: 'Literacy', 'Numeracy', 'Art', 'Basic Skills' in drugi, tako da vsak učenec dela z vsakim. Skupine se na novo sestavijo vsak semester, edino matične skupine ostanejo iste, vedno so pa razdeljeni na tri skupine. Začnejo s predmetom 'Literacy' ali opismenjevanje, pri katerem se urijo v pisavi, črkovanju, učenju in rabi slovničnih struktur ipd. Spet, vsaka skupina dela v svojem kotu s svojim tempom in temo. Učiteljice samo pazijo, da istočasno pokrivajo isti sklop glede na kurikulum, tako da vsi otroci napredujejo naprej v istem okvirju, ne glede na to, da se o določenih temah učijo na popolnoma drugačen način.
Po 'Literacy' običajno sledi 'Assembly', ko se cela šola zbere v jedilnici, kjer jih nagovori katera od učiteljic ali podravnateljica, ob petkih pa vedno ravnateljica šole, ki razdeli razna priznanja, ki so si jih učenci na različne načine prislužili čez teden, in pa voščilnice, če kdo v danem tednu praznuje rojstni dan. Potem sledi 15-minutni odmor, ki ga otroci izkoristijo z igranjem na dvorišču pred šolo, ura matematike, enourni odmor za kosilo in pa popoldansko delo, ki se spremeni vsak semester - ta semester se recimo zelo osredotočajo na likovno umetnost zaradi prihajajočega 'Art's Day', ki ga vsako leto izvedejo v šoli v maju. Pouk se konča ob 15.15, veliko pa jih šolo zapusti še pozneje, saj se otroci radi igrajo na dvorišču, medtem ko starši čvekajo z drugimi starši ali pa težijo učiteljem. :p

Rabila sem skoraj cel mesec, da sem se navadila na tak način dela, tako da sem konstantno hodila od skupine do skupine in opazovala, kaj in kako delajo. Koncept učenja in poučevanja je res dobil čisto nove razsežnosti. Učenci ne delajo po NOBENIH učbenikih in delovnih zvezkih za NOBEN predmet, ampak učiteljice vse pripravijo same za sleherno uro v tednu. Posledica tega je, da je delo razgibano, dinamično in zanimivo, ker vsak dan poteka na drugačen način. Zahvaljujoč delovnim pogojem je tudi zelo kinestetično, tako da pri otrocih ni tistega nemira in nezbranosti, ki ju je tako zelo težko krotiti v klasičnih vrstnih klopeh. Pa tudi čisto konkretno, lažje je za otroke, ki jim ni treba vlačiti s sabo ogromnih šolskih torb, polnih knjig in zvezkov in peresnic, ampak enostavno pridejo gor, odložijo oblačila in lunchboxe na svoje poličke in je to to. Aja, pa še obuti so lahko. Aja, pa uniforme nosijo! :D Pa še to - vse, kar rabijo v šoli - barvice, svinčniki, radirke, ravnila, flomastri, voščenke, temperke itd. - VSE imajo v skupni rabi v šoli, za kar potem tudi skupaj skrbijo in vzdržujejo. Še zvezkov za predmete jim ni treba kupovati, ampak jim vse priskrbi šola! Veliko delajo tudi na laptopih in, pazi to, Ipadih, tako da je tudi temu vidiku sodobnega, z ICT prežetega poučevanja, zadoščeno.
Nisem si mogla pomagati, da ob vsem tem ne bi pomislila na naše uboge šolarčke, ki vozijo torbe na koleščkih. Vozijo! To je resnično preseglo vse meje zdrave pameti. Pa saj bi mislili, da sem z drugega planeta, če bi jim povedala, kakšen zgleda naš šolarček...

Skratka gre za šolo, ki fura čisto svojo posebno filozofijo in ki zaenkrat laufa. Saj mentorica me je sicer takoj opozorila, da ja naj si ne mislim, da je tako povsod po Britaniji. Niti slučajno. Tudi njim politika vsiljuje rabo 'novih, boljših in izboljšanih' učbenikov in ostalih pripomočkov, otroci se gnetejo v razredih ter sedijo v klasičnih klopeh, tako da so tako otroci kot učitelji zelo obremenjeni. Dodala je še, da tudi na njih zelo pritiskajo, vendar da se ne dajo. In zaenkrat, kolikor sem uspela vse to videti in izkusiti iz prve roke, vidim, da jim zelo dobro uspeva in da se držijo nad vodo. Za kako uspešno pa se bo dejansko pokazalo takšno učenje in poučevanje, pa bodo morali počakati še par let, ko bodo sedanji Y4 prišli do Y6, ko bodo sedli za končno preverjanje znanja za sprejem v srednjo šolo.

Glede na to, koliko truda se vlaga v vso delo - tako s strani učiteljev kot učencev - me zanje ne skrbi. :)