Life as I know it

Ko sem napisala svoj prvi bloggerski zapis, sem še nosila plašč. V četrtek bom šla domov v gladiatorkah. Če me ne nažulijo.

Kar težko verjamem, da so minili trije mesci. Trije mesci nekega ustaljenega življenja, ki bo spet ubralo novo-staro pot, ko se v četrtek vrnem domov. Še težje pišem in odgovarjam na tisti 'kako je blo', ker je praktično nemogoče povzeti nekaj, kar je blo tako izjemno, obenem pa tako običajno. Pač živel si nekje drugje, ampak si živel. Ponotranjil si vse okrog sebe - ulico svojega novega doma, pot do šole, trgovino, v kateri si nakupoval, vlak, s katerim si se vozil. Ja, saj ni blo nič tako drugačnega. Tudi tu je nebo modro, ko ni sivo. Pač živel si.

Ampak ob misli na vse ljudi, s katerimi sem delila to življenje, me pa popade neka čudna mešanica občutkov. Vedno se najprej zavem, da nekaterih najverjetneje ne bom nikoli več videla. In potem razmišljam naprej, kako noro je dejstvo, da si jih sploh srečal, da se je tvoja črta srečala z njihovimi in da jih kljub njihovi neznatnosti verjetno ne boš nikoli pozabil. Se kdaj vprašaš, kaj vse se mora zgoditi, da se dva človeka srečata?

Sploh otrok se bom rada spominjala. Ta njihova prvinskost in nepreračunljivost sta mi vedno znova v velik navdih. Prav vsak izmed njih je sam svoj lik. Tako mamo takega, ki se z vsakim skrega, ampak ni nikoli nič kriv. Pa takega, ki noro dobro poje in pleše. Pa skupino treh deklic, ki skoz tičijo skupaj. Al pa takega, ki se rad druži s svojo sošolko in s katero živita v namišljenem svetu najljubših knjižnih junakov. Pa tako, ki misli, da je vampirka in najraje od vsega kaže svoje kočnike. Aja, pa tudi takega z avtizmom. 

Z njim sem preživela kar dosti časa, tako da sem ga v tem kratkem času dodobra spoznala. Na začetku sem bila na smrt prestrašena, ker še v življenju nisem srečala avtista. Ne odraslega, kaj šele otroka. Potem, ko sem ga videla, sem se spomnila, da je to bil eden od fantkov, ki mi je ob prvem obisku šole mimogrede stisnil roko in zaželel dobrodošlico na njihovi šoli. Vem, da sem takrat razmišljala, kako čudno, da me sploh ni pogledal v oči. Tudi cel prvi mesec me potem ni. Kasneje pa se je že znalo zgoditi, da se je moj pogled srečal z njegovim, neposredno iz oči v oči, na kar sem zelo ponosna, da mi je uspelo. Neverjetno, kako delujejo možgani teh ljudi. Po eni strani ga nisem mogla pripraviti do tega, da bi napisal eno vrstico besed, po drugi pa je napamet poznal tipkovnico računalnika in poštevanko. Fascinirajo ga ponavljajoči se vzroci in oblike, šiva bolje kot jaz. Ko pa je treba sedeti pri miru v tišini, je to zanj mission impossible, vse do takrat, ko mu v roke porinem modro samolepilno gumo (nadomestek lepilnega traku). Potem je kot da ga ni, ker si tako zaposli možgane z njo, da ga drugo okrog njega nič ne briga.

Malo manj zanimivo je, ko stvari ne grejo tako, kot si jih zamisli. Potem letijo tudi stoli. Na srečo jaz tega nisem doživela, sem pa doživela trmarjenje, jokanje, metanje na tla in histerijo. V teh primerih ga obvlada njegova defektologinja, ki na šoli skrbi samo zanj. Pri delu z njim sem tako kar hitro pogruntala, da nič ne smeš narediti namesto njega, tudi takrat, ko ne gre. Ker če mu vzameš to sposobnost, ga čisto vržeš s tira. Tako se je tudi dogajalo, da sva vadila tipkanje na računalniku in sem zraven njega sedela in včasih čakala do deset minut, da je napisal besedo. Bog ne daj, da bi namesto njega, čeprav sem včasih bla na robu pameti in si mislila 'shoot me'. Moj prag tolerance je danes višji, kot je bil kadarkoli prej.

No, zadnji mesec sva se že tako sprostila, da me je enega dneva, ko je vreme prvič blo pomladno sončno po enomesečnem deževju in ko sem imela oblečene tanke kožne najlonke, pobožal po levi nogi. Pogovarjala sem se z eno od učiteljic, nakar pri nogah zagledam njega. Učiteljica se začne smejati in pove, da to pač enostavno mora sprobati in da je to v njegovi navadi. Nakar sam zakliče, da samo sprobava, če sem si obrila noge. :) Pobožal me je kar nekajkrat zapored, tako da predvidevam, da sem prestala test. Hvala Venus.

Poleg njega mi bo v spominu ostalo kar nekaj drugih otrok. Deklica, ki mi je za svoj rojstni dan v šolo prinesla kos torte od doma. Pa druga, ki mi je skoz risala risbice in me prosila, da naj pustim študij v Sloveniji in pridem delat na njihovo šolo. Pha! Ja, ni problema. Ah, v otroški glavi je vse tako enostavno in nekomplicirano. Kdaj na poti odraščanja izgubimo te veščine?

Tudi odrasli so se izkazali, sploh moji mentorici, stanodajalec in cimer ribič. Pa peso. Pogrešala jih bom.

Tako zelo sem srečna, da sem se odločila za ta korak. Izkušnja je bila neverjetna in minila je tako zelo hitro, da sploh ne dojameš, da čas beži resnično zelo hitro.

To obdobje sem tudi lepo izkoristila zase. Brala sem, pohajkovala, se ne-učila (za kar ni nikoli primeren kraj in čas), se pogovarjala sama s sabo, včasih tudi naglas - itak ne razumejo slovensko. Veliko časa sem preživela sama s sabo in navdušeno ugotovila, da sem lahko sam svoj gost, da mi ni dolgčas in da imam vedno kaj za početi. Tudi brez računalnika - se je že moralo zgoditi z razlogom, da je eno nedeljo misteriozno izdihnil. No, ne bom si metala peska v oči, priznam, da sem kar hitro bila pripravljena plačati za popravilo. Vseeno pa se mi zdi bistvenega pomena, da človek ve biti samo s sabo v tišini, sploh v času, ko vse okrog tebe utripa, vibrira, tuli in flešira. Folk več ve biti sam s seboj, ne vidi vase. To mora biti grozno. In zelo žalostno. 

Veliko sem se naučila o sebi in o ljudeh okrog sebe, kliše gor ali dol. Pridobila in izpopolnila veščine ter pogledala globoko v sebe in razčistila z ene par stvarmi. Iz tega izhajam popolnoma broke in z rdečimi številkami na računu, ampak obenem bogatejša za izkušnjo, ki je eni ne bodo nikoli doživeli. Pa bi jo morali, vsak bi moral iti skozi nekaj podobnega vsaj enkrat v življenju. Da se postaviš v malo bolj neugodne položaje, se rešuješ iz njih in ob tem raseš. Kaj je bistvo življenja, če ne to? Od tu naprej ni nič več nemogoče, svet je tvoj dom.

Lesi se vraća kući.