"If you're tired of London, you're tired of life."

Fajn se je bilo zbuditi v lepo sončno jutro. Dopoldan pravzaprav. Ah kaj, človek pač ne more iz svoje kože – če že lahko zaspim brez nastavljanja budilke za drugo jutro, potem to zame pomeni 'dober dan' namesto 'dobro jutro'.

Eda in Memi že davno ni bilo več v stanovanju, tako da sva imela popolno svobodo pri vohljanju okrog. Jaz sem najprej zavila do hladilnika. Z Edovim dovoljenjem, da se ve. Z Blažem bi lahko izropala veliko več, če bi želela, a sva se odločila, da ne bova pustila napačnega vtisa o Slovencih. V tem duhu sva tudi sklenila, da bo edino pravično, če še sama greva v nabavo in kupiva par stvari. Sestavine za palačinke so bile prve na seznamu.

Po vseh jutranjih ritualih nama je uspelo priti do podzemne pred 12. Celo pot na busu sva se smejala entuziastičnemu ženskemu glasu, ki opozarja na sledeče postaje: »Next stop – Putney Bridge!«. Res, klicaj je čisto na mestu, ker dobiš vtis o dobro razpoloženi Angležinji z nasmeškom na obrazu, ki ljubi svoje delo. »Putney Bridge!« Seveda sva oba veselo oponašala to, ne vedoč, da naju ostali Angleži, ki se redno vozijo z busom na šiht ali kamor koli že, verjetno imajo za tipični turistični budali. Ah, mi je pa bilo čisto vseeno – I was in London!!

Prvi dan sva se odločila biti zelo študiozna in akademska, tako da sva obiskala vse večje londonske galerije in muzeje. Na veselje najinega žepa so vse zastonj oz. delujejo po principu 'prosim donirajte, da bomo lahko še večji in še boljši'. Presenetljivo, vsi kotički z zbiralniki denarja so bili polni. Darežljivi Evropejci. Obiskala sva National Gallery, National Portrait Gallery in British Museum. Da, vse v enem dnevu. Definitvno prevelik zalogaj, ampak se je splačalo. 

Svoj vrhunec sem doživela v National Portrait Gallery, kjer je stalna razstava slik angleške dinastije Tudorjev. Kdor me pozna, ve, da sem obsedena s tudorskim delom angleške zgodovine. Blaž se je ob prvem portretu Henrika VII namrdnil, me razočaran pogledal v smislu 'kaj ti res misliš to vse pogledati' in se predan obrnil in šel raziskovat druge stvari. To, v miru bom lahko vse pogledala, sem si mislila. :D Oh, the joy! Portreti so res fantastični. Na voljo so vsi, ki ti pridejo na pamet ob besedi Tudor: Henrik VII s funky ramones čupo, debeli Henrik VIII z na široko (raz-)/po-stavljenimi nogami in nasploh mogočno postavo (portret, ki je absolutno pretiran v smislu njegovih tedanjih resničnih proporcij – v času, ko je nastal ta portret, je namreč bil že tako debel, da so ga morali okrog prenašati na nosilih, tudi v in iz postelje. Royal fatass!), vseh šest žena z grdimi nosovi (serije in filmi resnično pretiravajo z izbiro igralcev!), Elizabeta I z ognjenimi ginger lasmi in belo kožo ter pasom tako ozkim, da bi se še Karl Lagerfeld zgražal. Skratka čudovito doživetje. Stati zraven in si ogledovati te famozne portrete ljudi, ki so tako zaznamovali angleško in svetovno zgodovino. Mirno lahko rečem, da je to bila galerija, v kateri sem najbolj uživala. Ne samo tukaj, nasploh v vseh krajih, ki sem jih do zdaj obiskala. Tudi ostali portreti so bili namreč zelo zanimivi: tisti znani Warholov od Monrojeve recimo. Vsekakor resnično zanimiv spekter portretov različnih ljudi.

Do takrat, ko sva prišla v British Museum, sem že pošteno pozehavala in prestopala z ene noge na drugo. Pa delala počepe in druge raztezne vaje. Bilo je res naporno. Stvari pa tooooliko, da bi rabil en cel dan, da bi dal muzej takih razsežnosti skoz. Jaz sem res bila že skoraj na tem, da se naslonim na kak egipčanski sarkofag in zadremam, Blaž pa s toliko energije kot hrček – čez dan hibernacija, zvečer pa akcija na polno. Na ogled je bilo veliko stvari in vse so ga očitno zelo zanimale. Sploh tiste, kako Enuiti in druge kulture delajo orodje in orožje iz sečnega mehurja neke ogromne živali. Jao. Ampak! Sto ljudi, sto čudi, ne? Tako je bil navdušen nad temi informacijami, slikami in skulpturami, da sem se še jaz odločila, da je res boljše, če dam zadnje atome moči od sebe in se sprehodim skozi prostore, kot pa da grem spat na stranišče. Bilo je vredno truda. Zares mogočna razstava vseh mogočih aspektov zgodovine, zanonsti in umetnosti.

Isti dan sva si še ogledala Covent Garden, se sprehodila skozi Soho in si privoščila prigrizek na Leicester Squaru. Ni ga lepšega, kot se usesti nekje na odprtem, se pasti ob svoji najljubši hrani (ali vsaj tisti najljubši, katero si pač za te razmere lahko privoščiš) in opazovati pisano množico ljudi, ki hodi mimo tebe. Prava metropola, ta London.

Zvečer sva, pošteno zmučena, še zavila v trgovino in nabavila par stvari za hladilnik, da ne bova ravno parazitila na Edovih. Spekla sva tudi palačinke – no, Blaž jih je, da si ne bom jemala zaslug – Memi pa je naredila domačo marmelado. Med obveznimi sestavinami za palačinke je seveda bila tudi Nutella, ampak to, kar nama je tisto večer dal za poskusiti Ed, pojebe VSE sladke namaze. Ladies and gentlemen, meet Dulce de Leche ali po angleško Caramel Milk Spread. Lahka mešanica karamele in mleka je nenormalno okusna stvar. Nutella se je v kotu sigurno kisala, ampak tega enostavno nisi mogel nehati jesti. Skratka, ko okušaš nekaj takega, ne moreš več ne-okušati. Noro dobro!

Preostanek večera smo preživeli zelo sproščeno – some pancakes, some wine, some weed.JIn pa Nintendo Wii (hvala Marko za opombo - how could I know? I'm just a girl :D)! Moje motorične funkcije so do takrat že popolnoma odpovedale, tako da sem samo nemočno pristikala gumbe in se smejala svoji nespretnosti. Bilo je pa ful fajn.

Preostale dneve sva seveda tudi posvetila raziskovanju Londona. Veliko sva prepešačila. Zares veliko. Praktično celo cono 1 in cono 2. Ampak se je splačalo. Tako vidiš tudi ulice in uličice, ki zanemarjene od turistov ležijo v bližini velikih znamenostosti. In seveda tudi prave Angleže, ki se mudijo vsak v svojo stran ali pa samo posedajo pred kakšnim pubom in srkajo svoje pivce.

Nasploh je v Londonu ogrooomno turistov. Midva sva bila tam konec februarja in se je ljudi dobesedno trlo. Ne vem, zakaj Loney Planet govori nasprotno, ampak se mi zdi, da so minili časi, ko so ljudje čakali na lepše vreme za dopust. Danes je ljudi vsepovsod polno ne glede na letni časi. Res nočem vedeti, kakšno bo stanje poleti, ko so nasploh vsa večja evropska mesta polna turistov, letos ob OI pa bo verjetno še toliko večja norišnica. Hvala bogu, odidem prej domov.

Ogledala sva si veliko stvari: Buckinghamsko palačo, Westminstersko opatijo, Big Bena, London Eye, Tower of London, se sprehodila čez Tower Bridge ob južnem bregu reke Temze, posedala ob njej na soncu s pivom v roki (dooh), se smejala in čudila mimoidočim, skratka uživala sleherni trenutek, ki nama ga je London ponujal. In ponuja res veliko. Samuel Johnson je že vedel, kaj je zapisal.

Zadnji dan sva se odločila, da obiščeva slavni Portobello Market in še slavnejši Camden Town. Moja denarnica se je kar bala. Bila je nedelja. Človek bi si mislil, da bo prazno, ampak je bilo ravno obratno – nedelje so dnevi, ko te tržnice pokajo po šivih. Na Portobellu sem našla ogromen boljšjak in se seveda nisem mogla upreti, da ne bi zvohljala nakita. Na boljšjakih VEDNO kupim nakit. Enostavno zato, ker je tam najlepši in najunikatnejši ter cenovno zelo ugoden. Pa čeprav ponošen, ampak me to niti najmanj ne moti. Tudi tokrat sem kupila prstan oz. kar dva. Vedno jih nosim, tako da me otroci v šolah radi žicajo, če si jih lahko nadenejo. To me spomni na moje otroštvo, ko sem mami isto težila. Kar lep občutek, tako da jim tega nikoli ne morem odreči.

Tudi Camden Town je bila avantura za sebe. Mesto znotraj mesta, nabito z ljudmi, trgovinami in stojnicami. Raj! Uživala sva v sprehajanju in izgubljanju se znotraj ogromnega ogromnega poslopja, ki je nekoč služil kot konjušnica. Je kot en velik labirint, saj sva se notri dobesedno izgubila med vsemi trgovinicami. In vsaka posebej te vabi, da stopiš noter in si ogledaš stvari. Zelo navdušujoče, ampak hkrati tudi naporno, ker konec dneva enostavno več ne premoreš toliko energije, da bi pogledal v vsak kot vsake trgovine in stojnice. Pa čeprav bi rad.

Privoščila sva si poceni obrok in se usedla ob nekem tattoo studiu in v miru pojedla slastno kosilo. Če te ne moti jesti hitro pripavljeno hrano (pa ne mislim samo na Maca in podobne verige), potem lahko prideš kar poceni skoz. To me je zelo presenetilo. Uživala sva v vsakem grižljaju teh azijskih nudlcev. Zanimivo je bilo opaziti, kako so trgovci spuščali cene izdelkov in hrane z bližanjem večera. Tako da če si mislil, da lahko prideš poceni skoz – no, lahko prideš še ceneje. J Camden Town – zagotovo se še vrnem!

Z najinima gostiteljema sva čas preživela samo zvečer v stanovanju, na žalost. Oba sta delala, tako da enostavno ni bilo časa. Smo pa preživeli res prijetne večere – igrali Wii, kaj spili in skadili, se smejali dogodivščinam, ki smo jih dali skoz, iz kuhinje gledali London skozi daljnogled, skratka res je bilo zelo sproščeno.

Ed nama je zjuraj pustil čas, da sva lahko v miru spakirala in naredila plan za potovanje naprej v Southend. Čeprav je šel delat. Še en dokaz več, da ma človek očitno dobro karmo. J Poslovili smo se, se objeli in si obljubili, da se še slišimo v času, ko bom v Angliji. V dar sva jima z Blažem pustila razglednico Slovenije s posvetilom in kontakti (hvala Alenka! Dobro mi služijo. ;) ).

Trikrat sva se še sprehodila po stanovanju, da ja ne bi kaj pozabila in potem končno odrinila. Z vso prtljago vred, kaj češ. J

Southend je že čakal.

Blighty, finally!

Po tem, ko sva se prav tipično po angleško okrepčala, sva za nekaj časa kar obsedela na stolih. Oz. vsaj dokler naju ni pritisnilo na stranišče. Pravi labirint do tega stranišča – če pub od zunaj zgleda ravno tolikšen kot naš Premier Pub na Petkovšku, je notri čisto druga zgodba. Ko se spustiš v lov na stranišče, presenečen ugotoviš, da gre za pub in nočni klub v enem. V ogrooomni ogromni stavbi. Tako da če so vsi pubi takšni, ti v Londonu res ne more biti dolgcajt  - fuzbal za dede in plesišče za babe. Na koncu grejo vsi zadovoljni domov...

Končno sva nabrala toliko moči, da sva lahko nadaljevala pot. Treba je bilo poiskati najinega CouchSurfing gostitelja, ki nama je pot do svojega stanovanja opisal skoraj tako podrobno, kot Joyce opisuje Dublin v Uliksesu (op. a.: CouchSurfing je mednarodna skupnost ljudi, ki ponujajo prenočišče – v nekaterih primerih dobesedno kavč – v zameno za druženje in izmenjavo medkulturnega kapitala. Primarni cilj ni zastonj šlepanje pri nekom, čeprav bi lagala, če bi rekla, da to ni velika prednost tega. Vse izkušnje do sedaj so bile zanimive in pestre, spoznala sem veliko zanimivih ljudi, doživela marsikaj... pa tudi obe ledvici imam še vedno).

Prideva na podzemno na Victorii, kjer spet doživiva svojevrsten šok – mravljišče ljudi, ki se ne zmeni za postranske opazovalce, vsi namenjeni v svojo smer, vsak v svojem elementu ob 22h zvečer. Kot da bi bila ura opoldne in ne čas za spanje za šolarčke.  Midva pa kar stojiva in gledava. Pa le uzreva avtomate in se pogumno spogledava, češ dajva probat. 1. poskus: fail. Čeprav nisva izpadla totalna seljaka, vsaj sanjalo se nama je, od kod do kod morava priti, cone in cene gor ali dol. Ob tem sem se spomnila, da za cenejše potovanje s podzemno rabiva neko kartico (hvala Ajda!;) ), za katero se je potem izkazalo, da ti res privarčuje marsikak funt. Na šalterju pri prijaznem, vendar vidno utrujenem in rahlo napetem gospodu, kupiva to Oyster Card in nafilava s funti ter zmagoslavno vkorakava skozi vratca proti platformam. Samo še smer je bilo treba dobro premisliti, da se ja ne odpeljeva v drugo stran. Čeprav zaradi izkušenj iz drugih evropskih mest s tem nisva imela težav (razen v Bruslju – pa kdo na tem svetu razume krožno podzemno?!). Prideva na platformo, kjer je na prevoz čakalo morje ljudi. Čakava minutko, nakar se oglasi tisti znani »Mind the gap!« glas. Le kdo je ta stric s tem glasom? Ob vsej tej gneči pa sledi čudežno razodetje – vsak potnik nekako dobi sedež, ne glede na to, koliko nas je. Po celodnevnem potovanju je to bilo več kot dobrodošlo.

Izstopiva na postaji znotraj 2. cone in nadaljujeva vožnjo z busom. Rdeči double-decker. Ja, res sva v Angliji. Do cilja sva prispela okrog 22.30, nato pa zbegana iskala blok, kjer živi Ed. Hodiva gor, dol, okrog, se vrtiva v krog, vse številke, samo tiste ne! Pa kaj je zdaj to? Na srečo naselje ni bilo mrtvo in prvega mimoidočega vprašam za informacije. Seveda, seljaka, bloki so razdeljeni glede na lihe in sode številke. Another fail. Končno najdeva najin sojen blok, se razpakirava in pogumno pozvoniva. Ni odgovora. Še enkrat pozvonim. Spet nič. Pa sem si mislila »ok, bom neuvidevna« in še enkrat pozvonim. Vsi ostali poskusi so že mejili na zalezovanje, ampak bila sva sred Londona ob 23h zvečer in nikamor za iti. Po x-poskusih se kar malo sesujem v sebi in zajamram, da tipa ali ni doma, ali pa se naju je naveličal čakati in nama daje eno kar-se-ne-dela-na-Couch-Surfingu lekcijo. Blaž pa ležerno zleknjen na ograji kar nekaj zamrmra skozi smeh. Vsaj nekdo, ki v sebi ne umira na obroke. Imela sem sicer telefonsko od Eda, vendar si po večkratnih napadih zvonjenja sploh nisem upala pomisliti na to, da bi ga poklicala. Nič, še enkrat pozvonim z upanjem na najboljše. In res! Na drugi strani se oglasi ženski glas. Ženski?! Za hip me zmede. Pa le zinem, če tukaj živi Ed. Ženski glas me zmedeno vpraša »kaj?« in jaz še enkrat ponovim isto, SAMO GLASNEJE in na način, kot to počnejo angleško govoreči ljudje, ko želijo kaj povedati tujcem in mislijo, da jih bodo ti čudežno razumeli, če bodo to povedali glasneje in počasneje. Glas na hitro nekaj zamomlja, sploh prav nisem razumela, kaj, vendar ob zvoku za odpiranje vrat mi je tudi bilo popolnoma vseeno. Prišla sva v blok! Ki ima dvigalo! Yesss! Sem spet imela malo raje svojo prtljago.

Na vratih se spoznava z ženskim glasom – malo zmedeno dekletce najinih let in z več kot prepoznavnim španskim naglasom. Predstavi se kot Edova cimra in ob mojem zgražanju nad najinim početjem spodaj pove, da se je tuširala, tako da nisva nikogar zbudila. Eda pa res še ni bilo doma. Phew! Povabi naju v sobo, kjer bova spala naslednje 4 noči. Prijetna sobica z dvema kavčema in balkonom. Stanovanje nasploh več kot udobno – kuhinja s skoraj čudovitim razgledom na London, če le-ta ne bi bil skozi daljnogled, ločena kopalnica in stranišče, dve spalnici in ta improvizirana dnevna soba, ki sva jo zdaj okupirala midva. V kratkem je prišel še Ed, tako da smo se končno spoznali. Zelo zelo zelo prijazen tip. To veš takoj že po stisku roke in po pogledu v oči. Tudi on po izgledu španskih korenin, čeprav so leta življenja v Londonu spretno zakrila tisti tipičen španski naglas (oba gostitelja sta drugače bila iz Argentine). Takoj nama je priskočil na pomoč in nama velikodušno vzpostavil napihljivo blazino za ležišče ter priskrbel odeje in pojštre. Da se ve, takega gostoljubja nikakor nisi deležen pri slehernem CS gostitelju, nekateri ti bodo za prenočišče res ponudili samo goli kavč. Odvisno od sreče in predvsem spretnega izbiranja kandidatov na spletu.

Ob vsem tem smo poklepetali, se nasmejali vsem dogodivščinam na poti in se tudi hitro poslovili, ker je ura bila že veliko čez polnoč. Eda in Memi je drugi dan čakala služba, naju pa vse drugo razen službe. V roke sva dobila ključe Edovega stanovanja, tako da sva imela popolno svobodo pri planiranju najinih dni v Londonu.

Z Blažem sva ležala drug poleg drugega in še enkrat šla skozi celoten dan in skozi vse, kar sva doživela. Bila sva spokojna in hvaležna za vse. In končno sva lahko zatisnila oči in zaspala.

Prvič v Angliji.   

Ide seljak u grad

Ali Mojca v London. Nisem se še prav zavedala dejstva, da odhajam, vse do takrat, ko mi je Maja spodaj pred blokom, ko smo se poslavljali, rekla: "Jutri boš že spala v Londonu!" Na široko se je smejala, jaz pa sem bila do tega precej indiferentna. Whatever. Ni še me zadelo.

Še pred samo metropolo pa par besed o poti tja. Tudi to je svojevrstno doživetje. Vsaka pot nekam je.

Začela se je zgodaj zjutraj, potem, ko sem v kovček manično zlagala še zadnje kose prtljage. Nikoli se ne naučim - začni pakirati vsaj isti dan podnevi! Noč pred odhodom itak pozabiš/spregledaš pol stvari. Recimo teniske, da ne boš ravno korenin spustila, ali pa knjige, da se boš kaj učila, če se že slavnostno vrneš junija direkt v izpitno obdobje. Ampak neee, invisible mode je bil vklopljen.
Kakorkoli, z Blažem pokličeva taksi, ker seveda gospodična ne bo vozila svoje prasice gor in dol po trolah (op. a.: prasica je kovček, ki je dobil svoje poimenovanje v Španiji, potem ko je vztrajno zavračal sodelovanje pri prevažanju po podzemni - "Pizda ti materna, prasica jedna!!!" in brcanje in boksanje in premetavanje - you know me :D). Štartala sva z vlakom. Da, iz Slovenije. Zakaj? Because we're fearless bastards! :P Ne, letalo sva imela iz Celovca in se je opcija z vlakom zdela najprimernejša in, verjameš ali ne, najcenejša.
Pridemo do Beljaka, kjer moramo prestopiti na bus zaradi prenove tirov. Pa si mislim: "A ne delajo tega samo v Sloveniji?" in zavijem z očmi. Ampak ok, ker vem, za kakšen postopek gre, se mirno odpraviva proti izhodu s postaje iskat bus, ziher nas že čaka zunaj. Lesson #1: nikoli ne pričakuj, da se bo nekaj zgodilo, ker se ne bo. Prideva pred postajo, gledava, iščeva, bereva obvestilo v polomljeni nemščini. Obstaneva. Nikjer nikogar, uslužbenci na postaji imajo očitno dopust, če prenavljajo tire, skratka puščava. Bus z napisom Celovec oz. Klagenfurt pa se ležerno odpelje mimo naju. O fak. Priznam, v tistem trenutku mi je prvič zavibriral tisti živec v glavi, ki praktično opravlja isto funkcijo kot alarm. Ampak se nisem dala. Sem si mislila, da bova že nekako prišla. Ne, nisem si mislila, popravek, upala sem. Ker misliti vnaprej res ne smeš.
Po nekaj minutnem šetanju gor dol vamo tamo pride mimo moški prav tako s svojo veliko prasico - kovčkom. Blaž še kar naprej teka okrog in išče mesto, od koder bi lahko peljal naslednji bus, jaz pa čakam na vogalu in poslušam tipa, ki se pogovarja po telefonu. Srb. Trenutek olajšanja je bil podoben tistemu prizoru iz ameriških filmov, ko otroci tečejo očiju v objem vpijoč 'daddy daddy!!'. Kar smejalo se mi je. Tip se meni, da ga bo očitno nekdo prišel pobrat z avtom. Zgleda, da ga glas z druge strani sprašuje, koliko prtljage ima. Pa tip reče dva kufra in kaže s prstom na mojega in mi kima. Točno sem vedela, za kaj se gre, ampak se vseeno nisem mogla načuditi tej svojevrstni predrznosti. Skratka, tip nama je ponudil prevoz do Celovca, direkt do letališča. Do takrat, ko je Blaž prišel nazaj, smo bili že vse zmenjeni, nakar izvem, da sta se onadva že spoznala med iskanjem nikoli napisanih informacij o busu. Sporazumela sicer v angleščini, ampak Srb je vedel po naglasu, da gre za nekoga z nekdanjega skupnega teritorija. Baje.
V času, ko smo čakali na našega mesijo, smo klepetali o vseh možnih rečeh. Predstavili smo se, si izmenjali vsak svoje misije oz. razloge za potovanje ipd. Zanimivo ga je bilo poslušati. Taki pravi temperamentni Srb. Tak, ki veliko rad tala svoje mnenje, druge pa dosti krat rad presliši v stilu, da ti 2x pokima in zamenja temo. Kot strela. Moving on.
Bratranec ali ženin bratranec ali bog ve čigav bratranec, itak se ti zdi, da so v tujih državah vsi Srbi nekako povezani med sabo, pride po nas, nas naloži in odpelje v Celovec direkt na letališče. Tam nekako nisva vedela, kako bi jima poplačala, ker sta plačilo zavračala, zdelo pa se nama je neprimerno, da bi stisk roke in "pokliči, če boš kaj v Ljubljani" zadostoval. Zato sva ju povabila na pijačo, čemur se pa nista upirala. Itak človek pričakuje neko zahvalo, to je človeško. Plačal jo je Blaž in, o bog, pa še kako jo je plačal. Avstrija, letališče, pivo. You do the math. Ampak vseeno se nama je zdelo, da je bilo fer plačilo. Stisnili smo si roke, si obljubili, da se poiščemo na fejsbuku (which reminds me...) in se poslovili. Lesson #2: bilo kuda, Kiki aka braća Srb svuda. Res ne velja zastonj, da poskrbijo za stvari...
Spomnim se še občutka, ki me je preveval po vsem, kar se je zgodilo. Z Blažem sva še kar sedela v kafiču, gledala predse in se izmenično nasmihala. Izmenično zato, ker nama je obema, eden za drugim, prihajalo v glavo, kaj sva pravzaprav doživela. Popoln neznanec nama je popolnoma nesebično ponudil pomoč. Tisto brezpogojno, ko resnično nič ne pričakuješ v zameno. Potem sva kalkulirala, da bi res bila gusta, če ga ne bi srečala. In če bi bila, bi se tistemu mojemu živcu od prej popolnoma strgalo. Tako kot sem takrat naglas razmišljala, tako moram sedaj ponoviti še enkrat: taka dobrota te resnično navdihne. Želela sem si, da bi tudi jaz lahko tako nesebično enkrat nekomu pomagala. Tako usput, ko imaš možnost pomagati. Verjetno res drži, da dobre stvari najdejo pot do dobrih ljudi. Noro.

Po vsem tem je sledila mučna pot do Londona. Moji gležnji so počasi začeli otekati in do takrat, ko sva z busa izstopila na postaji Victoria v centru Londona, so že popolnoma otekli. Utrujena in lačna - jaa, ne lačna, ampak res volčje lačna, tako zelo lačna, da sva kot prava dva kmetavzarja iz sela spregledala obvestilo ob vhodu v pub, da gostje naj počakajo, da jih bo osebje posedlo, in se s kufrom in dvema nahrbtnikoma zrinila mimo sedečih gostov, ki so nama, vsaj jaz sem to opazila, Blaž je namreč moral nesti prasico, namenjali zelo namrščene poglede  - sva vstopila v prvi pub in si prvič naročila famozni fish and chips. In zadnjič. Ampak takrat je vse pasalo.

Bila sva v Londonu.

Zgodbice od tu in tam

Recimo temu evidenca ali popis dogodkov in doživetij. Itak si moram beležiti stvari za končno poročilo, s katerim bom dokazala tetkam v mednarodni pisarni, da nisem šla na študijski dopust v tujino.

Torej blog o tem, kako je v Angliji. Kako je bilo priti v Anglijo, se ustaliti - stati inu obstati. Za mene in moje delo ter za tebe, tvojo sestro, prijatelje in znance ter mimobežne fejsbukaše.


Zdaj pa grem najprej zrihtat ureznino na nogi. SPET! >.<