Ali Mojca v London. Nisem se še prav zavedala dejstva, da odhajam, vse do takrat, ko mi je Maja spodaj pred blokom, ko smo se poslavljali, rekla: "Jutri boš že spala v Londonu!" Na široko se je smejala, jaz pa sem bila do tega precej indiferentna. Whatever. Ni še me zadelo.
Še pred samo metropolo pa par besed o poti tja. Tudi to je svojevrstno doživetje. Vsaka pot nekam je.
Začela se je zgodaj zjutraj, potem, ko sem v kovček manično zlagala še zadnje kose prtljage. Nikoli se ne naučim - začni pakirati vsaj isti dan podnevi! Noč pred odhodom itak pozabiš/spregledaš pol stvari. Recimo teniske, da ne boš ravno korenin spustila, ali pa knjige, da se boš kaj učila, če se že slavnostno vrneš junija direkt v izpitno obdobje. Ampak neee, invisible mode je bil vklopljen.
Kakorkoli, z Blažem pokličeva taksi, ker seveda gospodična ne bo vozila svoje prasice gor in dol po trolah (op. a.: prasica je kovček, ki je dobil svoje poimenovanje v Španiji, potem ko je vztrajno zavračal sodelovanje pri prevažanju po podzemni - "Pizda ti materna, prasica jedna!!!" in brcanje in boksanje in premetavanje - you know me :D). Štartala sva z vlakom. Da, iz Slovenije. Zakaj? Because we're fearless bastards! :P Ne, letalo sva imela iz Celovca in se je opcija z vlakom zdela najprimernejša in, verjameš ali ne, najcenejša.
Pridemo do Beljaka, kjer moramo prestopiti na bus zaradi prenove tirov. Pa si mislim: "A ne delajo tega samo v Sloveniji?" in zavijem z očmi. Ampak ok, ker vem, za kakšen postopek gre, se mirno odpraviva proti izhodu s postaje iskat bus, ziher nas že čaka zunaj. Lesson #1: nikoli ne pričakuj, da se bo nekaj zgodilo, ker se ne bo. Prideva pred postajo, gledava, iščeva, bereva obvestilo v polomljeni nemščini. Obstaneva. Nikjer nikogar, uslužbenci na postaji imajo očitno dopust, če prenavljajo tire, skratka puščava. Bus z napisom Celovec oz. Klagenfurt pa se ležerno odpelje mimo naju. O fak. Priznam, v tistem trenutku mi je prvič zavibriral tisti živec v glavi, ki praktično opravlja isto funkcijo kot alarm. Ampak se nisem dala. Sem si mislila, da bova že nekako prišla. Ne, nisem si mislila, popravek, upala sem. Ker misliti vnaprej res ne smeš.
Po nekaj minutnem šetanju gor dol vamo tamo pride mimo moški prav tako s svojo veliko prasico - kovčkom. Blaž še kar naprej teka okrog in išče mesto, od koder bi lahko peljal naslednji bus, jaz pa čakam na vogalu in poslušam tipa, ki se pogovarja po telefonu. Srb. Trenutek olajšanja je bil podoben tistemu prizoru iz ameriških filmov, ko otroci tečejo očiju v objem vpijoč 'daddy daddy!!'. Kar smejalo se mi je. Tip se meni, da ga bo očitno nekdo prišel pobrat z avtom. Zgleda, da ga glas z druge strani sprašuje, koliko prtljage ima. Pa tip reče dva kufra in kaže s prstom na mojega in mi kima. Točno sem vedela, za kaj se gre, ampak se vseeno nisem mogla načuditi tej svojevrstni predrznosti. Skratka, tip nama je ponudil prevoz do Celovca, direkt do letališča. Do takrat, ko je Blaž prišel nazaj, smo bili že vse zmenjeni, nakar izvem, da sta se onadva že spoznala med iskanjem nikoli napisanih informacij o busu. Sporazumela sicer v angleščini, ampak Srb je vedel po naglasu, da gre za nekoga z nekdanjega skupnega teritorija. Baje.
V času, ko smo čakali na našega mesijo, smo klepetali o vseh možnih rečeh. Predstavili smo se, si izmenjali vsak svoje misije oz. razloge za potovanje ipd. Zanimivo ga je bilo poslušati. Taki pravi temperamentni Srb. Tak, ki veliko rad tala svoje mnenje, druge pa dosti krat rad presliši v stilu, da ti 2x pokima in zamenja temo. Kot strela. Moving on.
Bratranec ali ženin bratranec ali bog ve čigav bratranec, itak se ti zdi, da so v tujih državah vsi Srbi nekako povezani med sabo, pride po nas, nas naloži in odpelje v Celovec direkt na letališče. Tam nekako nisva vedela, kako bi jima poplačala, ker sta plačilo zavračala, zdelo pa se nama je neprimerno, da bi stisk roke in "pokliči, če boš kaj v Ljubljani" zadostoval. Zato sva ju povabila na pijačo, čemur se pa nista upirala. Itak človek pričakuje neko zahvalo, to je človeško. Plačal jo je Blaž in, o bog, pa še kako jo je plačal. Avstrija, letališče, pivo. You do the math. Ampak vseeno se nama je zdelo, da je bilo fer plačilo. Stisnili smo si roke, si obljubili, da se poiščemo na fejsbuku (which reminds me...) in se poslovili. Lesson #2: bilo kuda, Kiki aka braća Srb svuda. Res ne velja zastonj, da poskrbijo za stvari...
Spomnim se še občutka, ki me je preveval po vsem, kar se je zgodilo. Z Blažem sva še kar sedela v kafiču, gledala predse in se izmenično nasmihala. Izmenično zato, ker nama je obema, eden za drugim, prihajalo v glavo, kaj sva pravzaprav doživela. Popoln neznanec nama je popolnoma nesebično ponudil pomoč. Tisto brezpogojno, ko resnično nič ne pričakuješ v zameno. Potem sva kalkulirala, da bi res bila gusta, če ga ne bi srečala. In če bi bila, bi se tistemu mojemu živcu od prej popolnoma strgalo. Tako kot sem takrat naglas razmišljala, tako moram sedaj ponoviti še enkrat: taka dobrota te resnično navdihne. Želela sem si, da bi tudi jaz lahko tako nesebično enkrat nekomu pomagala. Tako usput, ko imaš možnost pomagati. Verjetno res drži, da dobre stvari najdejo pot do dobrih ljudi. Noro.
Po vsem tem je sledila mučna pot do Londona. Moji gležnji so počasi začeli otekati in do takrat, ko sva z busa izstopila na postaji Victoria v centru Londona, so že popolnoma otekli. Utrujena in lačna - jaa, ne lačna, ampak res volčje lačna, tako zelo lačna, da sva kot prava dva kmetavzarja iz sela spregledala obvestilo ob vhodu v pub, da gostje naj počakajo, da jih bo osebje posedlo, in se s kufrom in dvema nahrbtnikoma zrinila mimo sedečih gostov, ki so nama, vsaj jaz sem to opazila, Blaž je namreč moral nesti prasico, namenjali zelo namrščene poglede - sva vstopila v prvi pub in si prvič naročila famozni fish and chips. In zadnjič. Ampak takrat je vse pasalo.
Bila sva v Londonu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar