Fajn se je bilo zbuditi v lepo sončno jutro. Dopoldan
pravzaprav. Ah kaj, človek pač ne more iz svoje kože – če že lahko zaspim brez
nastavljanja budilke za drugo jutro, potem to zame pomeni 'dober dan' namesto
'dobro jutro'.
Eda in Memi že davno ni bilo več v stanovanju, tako da
sva imela popolno svobodo pri vohljanju okrog. Jaz sem najprej zavila do
hladilnika. Z Edovim dovoljenjem, da se ve. Z Blažem bi lahko izropala veliko
več, če bi želela, a sva se odločila, da ne bova pustila napačnega vtisa o
Slovencih. V tem duhu sva tudi sklenila, da bo edino pravično, če še sama greva v
nabavo in kupiva par stvari. Sestavine za palačinke so bile prve na seznamu.
Po vseh jutranjih ritualih nama je uspelo priti do
podzemne pred 12. Celo pot na busu sva se smejala entuziastičnemu ženskemu
glasu, ki opozarja na sledeče postaje: »Next stop – Putney Bridge!«. Res,
klicaj je čisto na mestu, ker dobiš vtis o dobro razpoloženi Angležinji z
nasmeškom na obrazu, ki ljubi svoje delo. »Putney Bridge!« Seveda sva oba
veselo oponašala to, ne vedoč, da naju ostali Angleži, ki se redno vozijo z
busom na šiht ali kamor koli že, verjetno imajo za tipični turistični budali.
Ah, mi je pa bilo čisto vseeno – I was in London!!
Prvi dan sva se odločila biti zelo študiozna in
akademska, tako da sva obiskala vse večje londonske galerije in muzeje. Na
veselje najinega žepa so vse zastonj oz. delujejo po principu 'prosim
donirajte, da bomo lahko še večji in še boljši'. Presenetljivo, vsi kotički z
zbiralniki denarja so bili polni. Darežljivi Evropejci. Obiskala sva National
Gallery, National Portrait Gallery in British Museum. Da, vse v enem dnevu.
Definitvno prevelik zalogaj, ampak se je splačalo.
Svoj vrhunec sem doživela v
National Portrait Gallery, kjer je stalna razstava slik angleške dinastije
Tudorjev. Kdor me pozna, ve, da sem obsedena s tudorskim delom angleške
zgodovine. Blaž se je ob prvem portretu Henrika VII namrdnil, me razočaran
pogledal v smislu 'kaj ti res misliš to vse pogledati' in se predan obrnil in
šel raziskovat druge stvari. To, v miru bom lahko vse pogledala, sem si
mislila. :D Oh, the joy! Portreti so res fantastični. Na voljo so vsi, ki ti pridejo na pamet ob besedi Tudor: Henrik VII s funky ramones čupo, debeli
Henrik VIII z na široko (raz-)/po-stavljenimi nogami in nasploh mogočno postavo
(portret, ki je absolutno pretiran v smislu njegovih tedanjih resničnih
proporcij – v času, ko je nastal ta portret, je namreč bil že tako debel, da so ga morali okrog prenašati
na nosilih, tudi v in iz postelje. Royal fatass!), vseh šest žena z grdimi
nosovi (serije in filmi resnično pretiravajo z izbiro igralcev!), Elizabeta I z
ognjenimi ginger lasmi in belo kožo ter pasom tako ozkim, da bi se še Karl
Lagerfeld zgražal. Skratka čudovito doživetje. Stati zraven in si ogledovati te
famozne portrete ljudi, ki so tako zaznamovali angleško in svetovno zgodovino.
Mirno lahko rečem, da je to bila galerija, v kateri sem najbolj uživala. Ne
samo tukaj, nasploh v vseh krajih, ki sem jih do zdaj obiskala. Tudi ostali
portreti so bili namreč zelo zanimivi: tisti znani Warholov od Monrojeve
recimo. Vsekakor resnično zanimiv spekter portretov različnih ljudi.
Do takrat, ko sva prišla v British Museum, sem že pošteno
pozehavala in prestopala z ene noge na drugo. Pa delala počepe in druge
raztezne vaje. Bilo je res naporno. Stvari pa tooooliko, da bi rabil en cel
dan, da bi dal muzej takih razsežnosti skoz. Jaz sem res bila že skoraj na tem,
da se naslonim na kak egipčanski sarkofag in zadremam, Blaž pa s toliko
energije kot hrček – čez dan hibernacija, zvečer pa akcija na polno.
Na ogled je bilo veliko stvari in vse so ga očitno zelo zanimale. Sploh tiste,
kako Enuiti in druge kulture delajo orodje in orožje iz sečnega
mehurja neke ogromne živali. Jao. Ampak! Sto ljudi, sto čudi, ne? Tako je bil navdušen
nad temi informacijami, slikami in skulpturami, da sem se še jaz odločila, da
je res boljše, če dam zadnje atome moči od sebe in se sprehodim skozi prostore,
kot pa da grem spat na stranišče. Bilo je vredno truda. Zares mogočna razstava
vseh mogočih aspektov zgodovine, zanonsti in umetnosti.
Isti dan sva si še ogledala Covent Garden, se sprehodila
skozi Soho in si privoščila prigrizek na Leicester Squaru. Ni ga lepšega, kot se usesti nekje na odprtem, se pasti ob svoji najljubši hrani (ali vsaj tisti
najljubši, katero si pač za te razmere lahko privoščiš) in opazovati pisano
množico ljudi, ki hodi mimo tebe. Prava metropola, ta London.
Zvečer sva, pošteno zmučena, še zavila v trgovino in
nabavila par stvari za hladilnik, da ne bova ravno parazitila na Edovih. Spekla
sva tudi palačinke – no, Blaž jih je, da si ne bom jemala zaslug – Memi pa je
naredila domačo marmelado. Med obveznimi sestavinami za palačinke je seveda
bila tudi Nutella, ampak to, kar nama je tisto večer dal za poskusiti Ed,
pojebe VSE sladke namaze. Ladies and gentlemen, meet Dulce de Leche ali po
angleško Caramel Milk Spread. Lahka mešanica karamele in mleka je nenormalno
okusna stvar. Nutella se je v kotu sigurno kisala, ampak tega enostavno nisi
mogel nehati jesti. Skratka, ko okušaš nekaj takega, ne moreš več ne-okušati.
Noro dobro!
Preostanek večera smo preživeli zelo sproščeno – some
pancakes, some wine, some weed.JIn pa Nintendo Wii (hvala Marko za opombo - how could I know? I'm just a girl :D)! Moje motorične
funkcije so do takrat že popolnoma odpovedale, tako da sem samo nemočno
pristikala gumbe in se smejala svoji nespretnosti. Bilo je pa ful fajn.
Preostale dneve sva seveda tudi posvetila raziskovanju
Londona. Veliko sva prepešačila. Zares veliko. Praktično celo cono 1 in cono 2.
Ampak se je splačalo. Tako vidiš tudi ulice in uličice, ki zanemarjene od
turistov ležijo v bližini velikih znamenostosti. In seveda tudi prave Angleže,
ki se mudijo vsak v svojo stran ali pa samo posedajo pred kakšnim pubom in srkajo
svoje pivce.
Nasploh je v Londonu ogrooomno turistov. Midva sva bila
tam konec februarja in se je ljudi dobesedno trlo. Ne vem, zakaj Loney Planet
govori nasprotno, ampak se mi zdi, da so minili časi, ko so ljudje čakali na
lepše vreme za dopust. Danes je ljudi vsepovsod polno ne glede na letni časi.
Res nočem vedeti, kakšno bo stanje poleti, ko so nasploh vsa večja evropska
mesta polna turistov, letos ob OI pa bo verjetno še toliko večja norišnica.
Hvala bogu, odidem prej domov.
Ogledala sva si veliko stvari: Buckinghamsko palačo, Westminstersko opatijo, Big Bena, London Eye, Tower of London, se sprehodila čez
Tower Bridge ob južnem bregu reke Temze, posedala ob njej na soncu s pivom v
roki (dooh), se smejala in čudila mimoidočim, skratka uživala sleherni
trenutek, ki nama ga je London ponujal. In ponuja res veliko. Samuel Johnson je že vedel, kaj je zapisal.
Zadnji dan sva se odločila, da obiščeva slavni Portobello
Market in še slavnejši Camden Town. Moja denarnica se je kar bala. Bila je
nedelja. Človek bi si mislil, da bo prazno, ampak je bilo ravno obratno –
nedelje so dnevi, ko te tržnice pokajo po šivih. Na Portobellu sem našla
ogromen boljšjak in se seveda nisem mogla upreti, da ne bi zvohljala nakita. Na
boljšjakih VEDNO kupim nakit. Enostavno zato, ker je tam najlepši in
najunikatnejši ter cenovno zelo ugoden. Pa čeprav ponošen, ampak me to niti
najmanj ne moti. Tudi tokrat sem kupila prstan oz. kar dva. Vedno jih nosim,
tako da me otroci v šolah radi žicajo, če si jih lahko nadenejo. To me spomni
na moje otroštvo, ko sem mami isto težila. Kar lep občutek, tako da jim tega
nikoli ne morem odreči.
Tudi Camden Town je bila avantura za sebe. Mesto znotraj
mesta, nabito z ljudmi, trgovinami in stojnicami. Raj! Uživala sva v
sprehajanju in izgubljanju se znotraj ogromnega ogromnega poslopja, ki je nekoč
služil kot konjušnica. Je kot en velik labirint, saj sva se notri dobesedno izgubila
med vsemi trgovinicami. In vsaka posebej te vabi, da stopiš noter in si ogledaš
stvari. Zelo navdušujoče, ampak hkrati tudi naporno, ker konec dneva enostavno
več ne premoreš toliko energije, da bi pogledal v vsak kot vsake trgovine in
stojnice. Pa čeprav bi rad.
Privoščila sva si poceni obrok in se usedla ob nekem
tattoo studiu in v miru pojedla slastno kosilo. Če te ne moti jesti hitro
pripavljeno hrano (pa ne mislim samo na Maca in podobne verige), potem lahko
prideš kar poceni skoz. To me je zelo presenetilo. Uživala sva v vsakem
grižljaju teh azijskih nudlcev. Zanimivo je bilo opaziti, kako so trgovci
spuščali cene izdelkov in hrane z bližanjem večera. Tako da če si mislil, da
lahko prideš poceni skoz – no, lahko prideš še ceneje. J Camden Town – zagotovo se
še vrnem!
Z najinima gostiteljema sva čas preživela samo zvečer v
stanovanju, na žalost. Oba sta delala, tako da enostavno ni bilo časa. Smo pa
preživeli res prijetne večere – igrali Wii, kaj spili in skadili, se smejali
dogodivščinam, ki smo jih dali skoz, iz kuhinje gledali London skozi
daljnogled, skratka res je bilo zelo sproščeno.
Ed nama je zjuraj pustil čas, da sva lahko v miru
spakirala in naredila plan za potovanje naprej v Southend. Čeprav je šel delat.
Še en dokaz več, da ma človek očitno dobro karmo. J Poslovili smo se, se objeli
in si obljubili, da se še slišimo v času, ko bom v Angliji. V dar sva jima z
Blažem pustila razglednico Slovenije s posvetilom in kontakti (hvala Alenka!
Dobro mi služijo. ;) ).
Trikrat sva se še sprehodila po stanovanju, da ja ne bi
kaj pozabila in potem končno odrinila. Z vso prtljago vred, kaj češ. J
Southend je že čakal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar